Junij ne bo drugačen kot maj

Nazadnje so imeli tisti, ki so odsvetovali sklic predčasnih volitev v Grčiji, prav. Demokratično ljudsko glasovanje ne le ni rešilo nobene težave južnoevropske države, marveč je še kakšno dodalo. Če nič drugega, bodo morali Grki čez natanko mesec dni vajo ponoviti.

Še več za skrajnosti? 

In v trenutnih razmerah ni prav nobenega znamenja, da se trend, ki so ga nakazale volitve na prvo majsko nedeljo, v čemer koli ne bi nadaljeval in okrepil. Stranki, ki sta vse od vrnitve demokracije leta 1974 izmenično igrali prvi violini, sta se dokončno iztrošili. Vsem naglavnim grehom v očeh volivcev sta v zadnjih dneh dodali še neuspešna poskusa sestavljanja vlade. Res so pravila zanj v Grčiji nenavadna in kratki roki za srednjeevropske razmere težko umljivi, saj so bila skrojena v časih, ko se je že na volilno nedeljo vedelo, kdo bo v prihodnjih letih imel absolutno večino. Tokrat je celo zajeten “zmagovalni bonus” konservativce pustil daleč pod pragom magične meje stoenainpetdesetega sedeža v parlamentu. 17. junija se ne bomo smeli čuditi, če bo katera od nekdanjih gospodaric Grčije pristala pod desetimi odstotki.

To seveda pomeni popolnoma novo mešanje političnih kart. Velikokrat se je že zgodilo, da je zaton starih sil naplavil populiste te ali one barve. Takole iz glave se spomnim Venezuelca Huga Chaveza, ki je vstal na pepelu nekoč vsemogočnih krščanskosocialne in socialdemokratske stranke. O njegovi bilanci so mnenja po trinajstih  letih skoraj popolne oblasti precej deljena. In tudi v Grčiji je druga plat medalje nove klofute Samarasu in Venizelisu še več glasov za skrajneže na desni in levi. Prvi so Evropo osupnili že s svojim vstopom v parlament, drugi imajo resne možnosti, da osvojijo vsaj relativno večino sedežev.

Podcenjena tehnika 

Čeprav so nekateri časopisi svoje prispevke o zaporednih ponesrečenih poskusih sestave grške vlade naslovili z bombastičnimi besedami o tem, da Grki upanje polagajo v nove volitve, je jasno, da niti tokratno glasovanje upanja ne bo zares prineslo. Ko je strankarsko prizorišče tako razparcelirano in neenotno, se kot logični rešitvi ponujata predvsem vlada narodne enotnosti ali tehnična vlada, za kakršno je navijal predsednik Papoulias.  Strankarski prvaki so tudi na osnovi kazni, ki je doletela sodelujoče v dosedanji vladi, precej kratkovidno ocenili, da se jim ne obneseta ne prva ne druga. Morda so menili, da so Grki itak vajeni pogostih volitev. Nazadnje so se nanje zaporedoma odpravili junija in novembra 1989 in aprila 1990, vmes pa je državo krmarila kar koalicija konservativcev in komunistov. Toda čakanje na volitve, ki bodo končno dale absolutnega zmagovalca, je lahko nevarno. Navsezadnje bi se Evropa in svet vrtela bistveno drugače, če bi postarni nemški predsednik Hindenburg v začetku leta 1933 prisluhnil zamislim o nečem, kar bi lahko pogojno prav tako imenovali “tehnična vlada”, in ne bi pristal na pakt s hudičem, kakršnega mu je predlagal katoliški politik Franz von Papen in ki je bil po svoje res v skladu z volilnimi izidi. Grčija k sreči kajpak ni predvojna Nemčija in leto 2012 vsemu navkljub ni leto 1933.

Foto: Wikipedia