Priprave na naslednje volitve že potekajo. Državnozborske so sicer še daleč, razen če se bo tudi tej vladni koaliciji kaj zataknilo in bomo dobili predčasne volitve. Pred nami pa so volitve v evropski parlament. V obeh primerih gre za pomembne zadeve in priprave so upravičene.
Toda kaj pri tem vidimo in slišimo? Že pri zadnjih volitvah smo imeli na desni kupček novih ter neresnih strančic, neke vrste poizkusov, kako priti na vodilna mesta. Na levi pa kupček izmišljenih koalicij, kar vse je pripeljalo do politične nepreglednosti. Kar nam vsekakor ne daje upanja na boljše čase.
Zdaj smo še v božičnem času, ko vsakdo, ki dojema pravo vsebino tega časa in pričakuje novo svetlobo, najprej v svojem srcu in potem v širšem okolju, pa spet prihaja nekaj »novega«, po imenu sodeč nekaj velikega: KATEDRALA SVOBODE. Sestali so se modri možje in razglasili svoj namen. Svoboda je človekova in družbena potreba, ki se je rodila s krščanstvom, kakor sta nam v novoletnem pogovoru na TV Exodus lepo razložila Aleš Maver ter kardinal France Rode. Poglobljene misli so dobrodošle, saj smo siti lažne svobode. Za uveljavljanje svobode v širšem smislu se je že leta 2011 rodilo gibanje PREBUDIMO SLOVENIJO. Spričo politične zatohlosti, ki se je med nami tako zelo razširila, je bilo to nujno potrebno. Katedrala svobode je, upajmo, nekaj novega.
Če pa je v ozadju »katedrale« uveljavitev nove stranke, moramo o tem izraziti pomisleke. Dosedanje novosti, ki so se pred vsakimi volitvami uveljavljale, bodisi z novimi obrazi bodisi z novimi idejami, in ki so s tem odklanjale prejšnje razmere, nam niso prinašale nič dobrega ali boljšega. Prej nasprotno. Najbolj radikalno so v svojem času to naredili revolucionarni komunisti, ki so prejšnje politične razmere razrušili, uničili ustaljeno delovanje družbe in države in nam vsilili novo, rekli so, »najbolj napredno« družbeno ureditev, ki potem ni delovala – vse njihove »novosti« so bile kakor meč nad zgodovino.
Zanikanje ustaljenega in preizkušenega je napačno že samo po sebi. Novo in boljše se mora na nekaj nasloniti. Slovenci sicer nismo imeli urejene države, na kar bi se lahko naslanjali. Bili pa smo s svojimi tremi strankami politično organizirani. Imeli smo Socialno demokracijo , Liberalno demokracijo in Slovensko ljudsko stranko. Ob nastanku države Slovenije so še delovale, a pozneje sta se prvi dve na nek način izgubili. Slovenska ljudska stranka se je v novi državi preimenovala v Krščansko demokracijo in pozneje v Novo Slovenijo – krščanski demokrati. Danes je edina, ki je ostala in ves čas delovala ter ohranila izhodiščna krščanska izročila, kakor jih je zakoličil ustanovitelj J.E. Krek. Še vedno je organizacijsko in vsebinsko urejena in se s težavo, kljub ubijajočemu nasprotovanju z leve in posmehljivemu zaničevanju tudi z desne, utrjuje doma in v svetu. Vse druge stranke so nove, brez korenin v narodni zavesti. Vse šele iščejo svoje mesto v Sloveniji.
Teh novih poizkusov, da bi se ta ali ona naravnanost na novo politično uveljavila, je še in še, vedno z novimi obrazi ali z novimi, celo »katedralnimi«, idejami. Le kako se naj v tej politični zmedi znajde slovenski človek?
Seveda, novi časi prinašajo novosti, prav! A za obstoj in razvoj države bi se morali najprej nasloniti in dograjevati, torej posodobiti vse tisto, kar smo že imeli, kar je zraslo iz takratnih razmer, kar je bilo zares naše in se je že uskladilo s širšo evropsko politično kulturo. Vse te naše »novosti«, ki jih že imamo in bodo morda še nastajale, so kakor modne posebnosti, ki so večinoma odvisne od spodobnosti ali zvitosti posameznih oseb, prave vraščenosti v narodni zavesti pač nimajo. Tudi od tod tako mlačna zavezanost volitvam, ki jih veliko volivcev opušča ali pa ne vedo prav koga, bi obkrožili.
Če naše politično prizorišče pregledamo z vseh strani, smemo reči: za sedanje slabe državniške in kulturne razmere, ki jih imamo, niso krivi samo revolucionarni komunisti, ki so vse, kar so naši predniki imeli in spoštovali, uničili, narod pa politično zatrli. Za današnje neugledno politično stanje dodajamo svoj del tudi današnji Slovenci, ki se ne znamo otresti vse te razdiralne totalitarnosti in še naprej iščemo nove »rešitelje«. Pravega izhoda po tej poti ni, kakor se je doslej izkazalo. Nove ideje so nam sicer potrebne, a ob njih se bomo spraševali, ali bodo zares državniške in na višji kulturni ravni, ali bodo naravnane na narodno povezovanje, na njegovo civilizacijsko ter duhovno zavest, na svobodo, poštenje ter odgovornost.