Jože Strgar: Presenečenje

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Presenečen sem nad novim odkritjem udbovskih arhivov. Ni še dolgo od tega, ko smo poslušali in prebirali obširno polemiko o odpiranju in zapiranju arhivskih udbovskih dokumentov. Ko je šlo pred nekaj leti za dopolnitev zakona o njih so nekateri trdili, da jih novo dopolnilo še bolj zapira, drugi, da jih odpira. Dovolj zanimiva tema, pri kateri sicer nisem sodeloval, a sem jo spremljal. Nazadnje sem pristal ali ostal med tistimi, ki smo bili ožigosani kot nepridipravi. Stranka Nova Slovenija – krščanski demokrati, katere član sem, je s svojo predsednico Ljudmilo Novak na čelu, glasovala za spremembo zakona, kar naj bi pri nasprotnikih pomenilo zapiranje udbovskih arhivov, s čimer naj bi se dodatno zapirala možnost za odkrivanje zločinov komunizma. Najstarejša in v slovenskem narodu globoko zakoreninjena stranka naj bi bila zaveznik komunistom! Huda obtožba, zaradi katere sem imel, kot član omenjene stranke, slab občutek. Gotovo tudi številni drugi člani. Naj nekako v oklepaju dodam, da sem njen član od vsega začetka. Še več, v Krekovem času, ko je stranka šele nastajala, sta na podeželju, pri tem sodelovala oba moja stara očeta. Njen zvesti član je bil tudi moj oče. Spominjam se decembra 1945, ko ni šel na (obvezne) volitve, pač iz razloga, ker njegove stranke ni bilo na listi. Članstvo v krščanski demokraciji, ki se je takrat še imenovala Slovenska ljudska stranka je bilo v naši hiši staro ter utrjeno. Ko jo je ob prelomu časov Lojze Peterle obnavljal, sem bil med prvimi, ki sem se ji pridružil. In bil sem nadvse srečen, ko je potem, kot njen novi predsednik, sprejel njene avtentične listine, skupaj s članstvom v Evropski krščanski demokraciji, ki so se pod vodstvom starega vodstva stranke, živeče v Argentini, ohranile vse do osamosvojitve države Slovenije. Bil sem in sem še danes član te politične stranke. Stranke, ki je ves čas njenega obstoja in delovanja poglabljala in potem varovalo pristno slovensko zavest, sedaj pa, v teh sporih glede udbovskih arhivov, kakor da se je izneverila svojim koreninam in se spogledovala s starim zločinskim komunizmom? Ker so o tem tako govorili in zatrjevali krogi iz pomladne politične opcije, je bilo za nas člane, tem bolj neprijetno in obremenjujoče.

Toda, te dni sem prisostvoval predstavitvi nove knjige, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941 – 1945 in že prej prebiral besedila, ki so obravnavala omenjeno nasilje in pri vseh teh besedilih je poudarjeno, da so navedbe podprte s številnimi arhivskimi gradivi. Če je tako in nimam razlogov, da bi dvomil, so udbovski arhivi dovolj odprti in bil sem nadvse presenečen. Kako je sedaj s tem? Ali so arhive takrat zares zapirali, kakor je zgoraj omenjeno, ali pa je »hajka« proti Novi Sloveniji imela kakšno drugo ozadje, recimo bojazen pred njenim ponovnem vzponu? In kakšni strankarski zdraharji, čeprav iz tabora pomladnikov so se tega ustrašili, bogvedi? Poklicni politični analitiki ali zgodovinarji bodo morda ugotovili tudi to plat neugledne predstave.

Dodatno sem presenečen nad dejstvom, ker se od takratnih številnih avtorjev v omenjeni zgodbi, še nihče ni oglasil, da bi o zadeva kaj konkretnega povedal. Sedaj, ko je očitno, da udbovski arhivi niso tako zelo zaprti, kakor so nekateri napovedovali, bi bilo prav in spodobno, če bi se kateri izmed njih oglasil in se Ljudmili Novak opravičil. Volitve so še daleč in ni nevarnosti, da bi ji s tem pomagal pri njenem napredovanju, če je kaj takšnega prisotno.

Ob vsej tej zgodbi me preseneča še nekaj. Kaj je z nami Slovenci, da stvari, ki so naše, zares naše, kakor je krščanska demokracija, čeprav danes zaradi posebnih zgodovinskih okoliščin, z drugačnim imenom, tako radi in ob vsaki priliki vztrajno zaničujemo? V tem so seveda prednjačili komunisti oziroma boljševiki, a morajo takšne reči ponavljati tudi pomladniki oziroma »zavezniki«? Kolikokrat smo že ponovili, da se moramo pobrati in izkopati iz območja zločinskega komunizma in sicer skupaj. Skupaj vsi in z vsemi, ki »dobro mislimo« in hočemo v novi državi na novo zaživeti.