Jože Mlakar: Mobing kot nesposobnost vodenja

Jože Mlakar: Mobing kot nesposobnost vodenja  Foto: Radio Ognjišče

Najprej nas je dosegla in pretresla novica, da je eden od uslužbencev na Ministrstvu za kulturo naredil samomor. Vzrok naj bi bilo trpinčenje in strahovanje (mobing) zaposlenih s strani ministra in nekaterih njegovih najbližjih sodelavcev. Potem smo v oddaji Tarča na TV Slovenija gledali resničnostni šov, ko je z vseh strani padalo po ministru. Premogel je kar veliko poguma, da se je udeležil te oddaje. Mimogrede so nekateri udeleženci pripomnili, da je veliko neprimernega ravnanja z uslužbenci tudi na drugih ministrstvih in v javnih službah.

Seveda je moral gospod Prešiček po krajšem premisleku premierja zapustiti svoj položaj. Glede na vse, kar se dogaja na naših ministrstvih,  lahko sklepamo, da so ministri v slovenskih vladah potrošno in hitro pokvarljivo blago.

Kaj je vzrok za to negativno dinamiko v vladi in drugih službah državnih ustanov in podjetij? Prvi vzrok je lahkotnost kadrovanja in drugi, da je glavno merilo pri tem, »da si naš«!

Pri tem je očitno povsem zanemarjena sposobnost vodenja in vrlin, ki so z vodenjem povezane. Vsak vodja ima dve področji svojega delovanja: vodenje in upravljanje. Vodenje je predvsem delo z ljudmi. Zelo je čudno, da je pri imenovanju ministrov in drugih vodilnih uslužbencev ta vidik povsem zanemarjen. Že dolgo je znano, da so primerjalne prednosti v vseh ustanovah in podjetjih dobri medsebojni odnosi. Ti so najbolj odvisni od vodij. V državnih ustanovah so to predsednik vlade, ministri in sekretarji, direktorji, častniki v vojski in drugi. Kako prepoznamo dobre vodje?

Vodja se rodi, ne naredi. V pravem trenutku najde pravo rešitev. Nihče nima boljše ideje od njega. Morda nima vedno prav, v večini primerov pa. Ni nezmotljiv, a se le redkokdaj zmoti. Vodja je po naravi lahko zadržan, morda celo tih in plah, a ko gre za skupno dobro, je odločen, pogumen in če je potrebno zaščiti svoje podrejene. Ima razumevanje in posluh za težave svojih uslužbencev in jim pri tem pomaga.

Nekateri, ki se imajo za vodje, ali so na ta položaj postavljeni, menijo, da je njihova naloga ukazovati, razporejati in nadzirati. Če pri tem niso uspešni, poskusijo z motivacijo in s postavljanjem višjih ciljev. Če tudi to ne deluje, grozijo, kričijo in priganjajo. Eden od ukrepov je obljuba o višji plači. Ta spodbuda deluje nekaj časa, potem je spet vse po starem in plače ostajajo več ali manj enake. Drugi iščejo rešitev v spremembi organizacije, razglašajo modernizacijo in posodobitev, spreminjajo pravila, ʺodpirajoʺ nova delovna mesta in zaposlujejo nove ʺkadreʺ. Posledica takega ravnanja je večja zapletenost ustanove, porast stroškov, večja obremenjenost uslužbencev in delavcev ter nižje plače in nezadovoljstvo.

Pravi vodja deluje drugače; prenove in modernizacije se loti tedaj, ko sta volja in motivacija sodelavcev najvišja in plačo poviša, ko se ljudje izkažejo z dobrim delom.

Najvišji cilji, za katere se je vredno potruditi, so zadovoljstvo z lastnim delom, dobri medsebojni odnosi in sreča v družini. Vse ostalo izvira iz tega. Dobremu vodji pripadata dva privilegija: da je lahko neslišen in neviden. Samo v tem položaju dobro sliši in vidi. V svojih sodelavcih prepoznava vrline in sposobnosti. Verjame v njihovo dobronamernost in pozitivno naravnanost. Zato njihovim predlogom in argumentom redko reče ʺneʺ. Njihove ideje sprejme tudi, če niso najboljše in se na morebitni neuspeh odzove z razumevanjem in tolažbo, saj ima vsak pravico do zmote in napake. Za zaupanje ga sodelavci nagradijo z dobro opravljenim delom, ki pogosto presega njihove službene obveznosti. Odklanjanje in podcenjevanje idej drugih, jemlje ljudem pogum, dobro voljo in veselje. Po strokovni plati mnogi sodelavci prekašajo vodjo. To je povsem normalno, saj vodja ni vseved. Posebna naloga vodje je, da poskrbi za dobre delovne razmere in dobro delo tudi nagradi.

Mnogi vodje se podzavestno ali zavestno bojijo, da je kdo od sodelavcev sposobnejši in bi drugi v njem prepoznali pravega vodjo. Zato takim ljudem postavljajo vidne in nevidne ovire ter jih skušajo zadržati v ozadju. Svoje zaupanje izkazujejo povprečnežem, kjer ni strahu, da bi jih z idejami in izvirnostjo prehiteli. Ko pomembne položaje zavzamejo povprečneži se razvoj in napredek ustavita. Ustanova je obsojena na životarjenje ali celo propad. Nasprotno pa samozavesten in sposoben vodja išče podporo med najboljšimi. Nanje prenaša svoje znanje in izkušnje ter se veseli njihovih dosežkov.

Predsednik vlade, minister ali državni sekretar mora biti svojim ljudem vodja, mentor in učitelj. Zato je bolje, da so vodilni ljudje v državi na položajih vsaj dva ali več mandatov, da pri tem dobro spoznajo svoje področje in si naberejo pravih izkušenj. Seveda, če so tega vredni.