Nerad pišem politične članke. Preveč žolča se v njih prelije in preveč gneva se v njih nabira. Kako pisati take članke? Do političnih nasprotnikov umirjeno, strpno, dialoško, vljudno in razumevajoče? Ali članek napisati udarno, z ogorčenjem, z obtožbami in obsodbami, po možnosti v satiričnem tonu? Vendar prijaznih prispevkov skoraj nihče ne bere. Nanje je na spletnih straneh Časnika komaj kakšen odziv, komaj kakšen komentar. A če napišemo trd in oster članek, bomo pri naših bralcih poželi odobravanje, pritrjevanje in še kakšno brco v nasprotnikovo koleno. Seveda tako pisanje nasprotnikov ne bo omehčalo v smislu »mea culpa«. V najboljšem primeru nanj ne bo nobenega odziva in seveda tudi nobenega učinka.
Ali je mogoče poiskati srednjo pot in s tem nagovoriti tudi nasprotno stran? Ali ima kakšen smisel nagovarjati in prepričevati prepričane, mostu z nasprotno stranjo pa nam ne uspe zgraditi? Kaj če bi nasprotni strani ponudili roko sprave s korektnim pisanjem brez gneva in žolča pa tudi brez norčevanja in žalitev? In se pri tem ne bi odrekli ali ustrašili resnice, niti kritike, niti razkrivanja nečednosti, korupcije, hinavščine in pokvarjenosti? Seveda moramo imeti pri tem enako mero za levico in desnico – in za sredino, če jo sploh imamo. Ali lahko pričakujemo podoben odziv z nasprotne strani z ljudmi, ki so pripravljeni zgraditi svojo polovico mostu? Če hočemo mir in spravo, če hočemo onemogočiti skrajneže, ki ogrožajo demokracijo in svobodo, je to nujno.
Ampak do dialoga in sodelovanja ne bo prišlo, dokler je ena stran šibka, negotova, revna in celo znotraj sebe sprta. Zaradi zgodovinskih okoliščin je v takem stanju desnica. Ne poseduje velikega ideološkega aparata, ki gradi politično strategijo levice in njenih strank, ki nenehno preigrava različne scenarije in v naprej predvideva poteze ter odzive na desnici. Na tej strani imamo sicer velik intelektualni potencial, a malo politične zrelosti in modrosti. Predvsem je odpovedal dialog z volivci. Volivci so edini, ki lahko izravnajo politično nesimetrijo. Žal so stranke stik z volivci povsem zanemarile. V mislih imamo predvsem NSi, SLS in SDS.
Nagovarjanje volivcev pred volitvami je samo volilna propaganda, umanjka pa pozornost do ljudi v času po volitvah. Kaj ljudje mislijo in kaj pričakujejo, vedo vodilni v strankah samo približno. Veliko energije gre za urejanje notranjih razmerij in za odnose s sorodnimi strankami. Strankarski aparat se zdi sam sebi zadosten in ne išče dovolj pomoči od zunaj. Zunaj, če smemo tako reči, je mnogo pametnih in razgledanih ljudi z različnih družbenih, tehničnih, gospodarskih, medijskih in drugih področij. Niso del strankarske elite, ki pogosto ne sliši in ne razume, kaj ljudje hočejo slišati in videti. V vodstvih strank bi morali najprej ugotoviti, kolikšna je intelektualna moč najožjega vodstva, kolikšno je njihovo védenje in poznavanje družbenih sistemov in podsistemov, recimo zdravstva, šolstva, znanosti, medijev, infrastrukture ipd. Skoraj za vsako področje bi se morali pustiti poučiti od kompetentnih strokovnjakov in jih tudi nagovoriti, da pomagajo pri promociji stranke in njenega programa.
Vsekakor bi tako delo vzbudilo pozornost ljudi in povečalo njihovo naklonjenost stranki in njihovim prvakom, ki naj bi v državi postopoma prevzeli vodilna in najodgovornejša mesta. Šele v takih razmerah bodo dozorele možnosti za enakopravno merjenje moči z levico in tudi za premoščanje razlik ter nasprotij. Tedaj se bomo morda dobili zmerneži z obeh strani in oblikovali skupno strategijo pomirjanja in normalizacije naše družbe. Pogovarjati se moramo namreč tudi s pozicije moči. Ne surove, fizične in diktatorske moči, temveč moči družbenega vpliva in ugleda.
Manjši politični dogodek v zadnjih dneh me je spodbudil, da ob koncu tega prispevka napišem še nekaj o kulturi medsebojnih odnosov. Videti je, in to je zelo pogubno za našo prihodnost, da v politiki kultura medsebojnih odnosov ni pomembna. Ko je novi predsednik vlade Marjan Šarec za svojega sekretarja predlagal Damirja Črnčeca, se z ogorčenimi komentarji niso mogli vzdržati samo politiki in komentatorji na levici, temveč tudi na desnici. Neprimeren je bil tudi odziv opozicije ob nastopu nove vlade. Zakaj je bila ob tem potrebna dolga razprava v Državnem zboru? Nova vlada pod vodstvom Marjana Šarca je dejstvo in to je naša, slovenska vlada! Tudi, če je ne odobravamo, ji lahko že zaradi olikanosti damo, priložnost in mir vsaj prvih 100 dni. Zakaj pa ne bi bili prav poslanci desnih strank zgled vsem ostalim, tudi tistim, ki jih ne maramo.
Naslednji mesec, 13. oktobra 2018, bo civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo organizirala tradicionalno jesensko srečanje v Zavodu sv. Stanislava. Srečanje z okroglo mizo povabljenih govornikov bo posvečena problemom, ki smo jih nakazali v pričujočem prispevku, predvsem pa vprašanju kako vzpostaviti politično ravnotežje v Sloveniji.