Komike sem imel vedno rad, že od otroštva. Zato ne morem ugotoviti, zakaj mi gredo zadnje čase na živce, posebej če se gredo politiko. Očitno so Ukrajinci drugačnega mnenja. Vse namreč kaže, da bo tudi predsednik največje zgolj v Evropi ležeče države postal pripadnik tega častivrednega poklica Volodimir Zelenski.
Velika prednost
Tekme sicer še ni konec, toda enainštiridesetletni možakar, ki je doslej ukrajinskega predsednika igral zgolj na televiziji, si je po prvem krogu, če verjamemo izidom vzporednih volitev, ki so jih navsezadnje izvedli Avstrijci, zagotovil precejšnjo prednost. Dobil naj bi več kot trideset odstotkov glasov, medtem ko naj bi jih dosedanji predsednik Petro Porošenko pospravil samo dobrih sedemnajst. Kot vse kaže, morda najbolj znani ukrajinski političarki sploh, Juliji Timošenko, niti v tretje ne bo uspelo postati predsednica. Njen zaostanek za Porošenkom sicer ni velik, vendar naj bi bila predsednikova prednost neulovljiva.
Tokratne volitve so posebne tudi po tem, da so odkrito proruski kandidati imeli na njih še manjšo vlogo kot pred petimi leti. Najuspešnejši med njimi, nekdanji politični somišljenik strmoglavljenega predsednika Janukoviča Jurij Bojko, naj bi dobil zgolj devet odstotkov glasov. Ostali kandidati z osemdeset centimetrov dolgega glasovalnega lističa so prejeli še precej manj. Izkušnje naj sicer učijo, da je potrebno v Ukrajini počakati na ponedeljek zjutraj, predvsem zaradi zelo različnih vzorcev glasovanja med posameznimi deli države.
Ni mogoče zanikati, da je Porošenko dobil veliko zaušnico. Ponovno ga je obkrožil samo vsak tretji volivec, ki mu je glas namenil v prvem krogu leta 2014. Tedaj bi morda celo bolj kot letos pričakovali zmago komika ali vsaj pošteno “novega obraza”. Večino časa, vse do Janukovičeve zaostritve zakonodaje proti protestom po nasvetih Putinovega režima, je bilo za evromajdansko gibanje namreč značilno tako rekoč karnevalsko vzdušje. Pa so se potem Ukrajinci na presenečenje mnogih zunaj države odločili, in to s precejšnjo večino, za enega “dobrih” oligarhov. In to kljub temu, da je prevladujoč položaj oligarhov poleg dušečega vpliva ruskega medveda največja tegoba Ukrajine.
Ampak očitno je takrat prevladalo zaupanje v Porošenka, ki se je evromajdanskemu gibanju pridružil že, ko še ni bilo jasno, kdo bo zmagal. Pet let pozneje je stvar drugačna. Predsedniku je sicer uspelo marsikaj na področju urditve ukrajinske samostojnosti, vključno z vlogo, ki jo je odigral pri tem, da je ekumenski patriarh priznal avtokefalno pravoslavno Cerkev v Ukrajini. Toda državljane vsaj toliko kot to, da sedež poglavarja njihove Cerkve ni v Moskvi, temveč v Kijevu, zanima boljše življenje in manj korupcije. Tu Porošenko ni bil preveč uspešen. Olajševalna okoliščina je bila sicer še vedno trajajoča vojna na vzhodu.
Kaj bo zraslo iz peskovnika?
Vse navedeno je ustvarilo dobre pogoje za novinčev uspeh. Končno zmago mu pravzaprav lahko preprečita le dva dejavnika. Prvo je, da bi se utegnili Ukrajinci pred drugim krogom vendarle vprašati, ali glede na zahteven položaj, v katerem je država, res kaže zaupati vodenje države (in vojske) nekomu, ki se je doslej izkazal le na malih ekranih in v oddaji Zvezde plešejo. Porošenkova strategija pred drugim krogom bo vsekakor, da bo skušal Zelenskega prikazati kot potencialnega ruskega pajaca, ki si ga Ukrajina, mimogrede, samo pet let po prelomu res ne more privoščiti. Druga ovira za zmagovalca prvega kroga bi lahko bil vpliv državnega aparata, ki je trenutno še pod Porošenkovo “komando”. Bi bilo pa seveda zelo žalostno, če bi si predsednik pomagal z orodji iz orodjarne svojega nasprotnika Putina.
A če Zelenski zmaga, bo tudi še kar nekaj mesecev po veliki noči, ko bo drugi krog, v zraku viselo kar nekaj negotovosti glede njegovih namenov. Ukrajincem je resda obljubljal včlanitev v Evropsko unijo in približevanje zvezi Nato, toda odločilno bo, ali se bo znal upreti sirenskim napevom iz Kremlja. Kot “novi obraz”, outsiderja in zapriseženega borca zoper korupcijo so ukrajinski sosedje Belorusi za predsednika njega dni navsezadnje izvolili tudi Aleksandra Lukašenka.
