Avtor: Andrej M. Poznič. Vir: Slovenski čas. Ali je premik, ki ga obeta drugi krog predsedniških volitev, lahko premik na bolje?
Prvi krog tokratnih predsedniških volitev je bil korak naprej k demokratični zrelosti. Za tako trditev bom navedel tri razloge. Prvi razlog je odsotnost eksotičnih kandidatov, ki so promovirali predvsem samega sebe, vse tja do pravega norčevanja iz vsega; drugi je, da predsedniških volitev nismo spremenili v referendum zoper vlado, kakor je predlagal glas preteklosti; tretji razlog pa je, da od predsednika nismo zahtevali programa, temveč smo gledali na osebo, kajti predsedniška funkcija je pri nas votla, ustrojena po meri malega prvega predsednika z velikimi udbovskimi arhivi, da lahko ribari v kalnem. Ustava predsedniku ne daje večjih pristojnosti, zato se je drugi zaprl v Zaplano, tretji pa je imel abonma na luksuznih potovanjih. Zato je prejšnja vlada sistematično prenašala na predsednika različne izvršne pristojnosti, ker so prepričani, da bodo še mnogo let obvladovali to funkcijo.
Kljub neprikriti zlorabi predsedniške funkcije v predvolilne namene skozi vse leto in podpore večinskih medijev, se je zgodilo presenečenje. Favorit je dobil rumeni karton pred izključitvijo, vendar je zdaj obljubil, »da gre na vse«. Predvolilni čas do drugega kroga bo zanimiv, kajti zdaj bodo levičarji okušali vse, kar sicer njihovi mediji običajno zlivajo po pomladnih javnih delavcih. Ne pozabimo: sedanji predsednik je ljubljenec »stricev iz ozadja« in novinarjev, uniformiranih na fakulteti za enoumje, ki ne prenesejo različnosti.
Tri možnosti drugega kroga
Od martinovega smo kristjani v Sloveniji v nam doslej neznani politični vlogi. Postali smo jeziček na tehtnici, ki bo odločal, kdo bo prihodnjih pet let predsednik države. Statistično sta kandidata za drugi krog izenačena, možno je, da zmaga tako prvi kakor drugi. Malo verjetno je, da si bodo volivci enega ali drugega do 2. decembra premislil, zato ostajajo tri možnosti:
a) Pomladni volivci ostanemo doma; pri manjši volilni udeležbi zmaga Pahor.
b) Pomladni volivci ostanemo doma, a pridejo volit trdi kontinuitetniki in podpro Türka; zmaga sedanji predsednik.
c) Pomladni volivci in trdi kontinuitetniki pridemo na volitve, odstotke dvignemo nad polovico (to je malo verjetno in bi nas napravilo za še bolj čudno državo, kajti običajno je v drugem krogu manj volivcev kakor v prvem); rezultat jenepredvidljiv.
A v Sloveniji je vse mogoče, ker je medijski prostor tako silovito neuravnotežen in ker se volilnemu telesu pridružujejo »Gabrovi otroci«, t. j. mladi, ki jih je šola oropala vrednot in kritičnega razmišljanja. Vsekakor velja, da pri nas ne veljajo evropski vzorci obnašanja, ker je dediščina totalitarizma še vedno neprečiščena oz. ni lustrirana.
Po petih letih smo kristjani dosedanjega predsednika spoznali do obisti in, upam, tudi spregledali. Natančno vemo, da ni vreden naših glasov. Naj naštejem že znano: draga potovanja in druge oblike razsipnosti, drugorazredne teme, neprimerna odlikovanja, korupcija zaposlenih (npr. nakup perila), pristranskost, bolje navijanje, v političnih odločitvah (npr. družinski zakonik, Janković za mandatarja ipd.), zaničevanje naše dobrodelne angažiranosti (Karitas je nepotrebna!), laži in skrivanje premoženja pa so prišli na dan med predvolilno kampanijo.
Türk se je pred petimi leti postavljal z retoriko, ki jo danes pooseblja njegov tekmec, a je kmalu odložil masko. Türk je bil predsednik tistih in za tiste, ki se imajo za prvorazredne državljane in so navajeni na privilegije preteklosti. O katoličanih ni imel dobrega mnenja, samo fasado prisiljene prijaznosti, če je bilo nujno. Na večer prvega volilnega kroga mu je padla še zadnja maska: maska uglajenega diplomata je padla in razkrila obraz užaljenega in jeznega poraženega kandidata, ki obljublja umazan »boj na vse«. Ob strani mu je zvesto stal tudi župan Ljubljane, ki je ponavljal isto. Tudi ta ne zna prenesti demokratičnega poraza.
Soditi po dejanjih
Pahor tudi ni najboljša izbira. Človek, ki je vodil vlado, ki je oplenila erar in nas spravila na sedanjo beraško palico, naj bi postal naš predsednik? To ni normalno, dostojno tudi ne, je pa tipično slovensko, kjer logika in doslednost, resnica in pravica nimajo prave teže. Kljub temu pa mu moramo priznati bolj spoštljivo držo in retoriko do drugače mislečih kakor kandidatu stricev iz ozadja. Prav tako mu moramo priznati, da v njem ni sovraštva do slovenske pomladi in sedanjega predsednika vlade, pa tudi neko spoznanje, da so koraki, ki jih predlaga vlada, nujni, sicer bo tako kot v Grčiji, kjer prav te dni parlament kakor po tekočem traku sprejema, kar evropska trojka narekuje, čeprav je menda že jasno, da tako varčevanje ne pomaga kaj dosti. A to je druga zgodba.
Če bo Pahor postal predsednik, ne ob imel več nobenih izgovorov ali dolžnosti, da se ozira na strice iz ozadja, ki so ga rušili, ko je bil premier. Z dejanji bo lahko dokazal, da je predsednik za vse enako, in z dejanji bo moral pokazati, da je končno neodvisen od udbomafije, ki obvladuje slovensko kontinuiteto. Po njegovih delih (imenovanjih, govorih, po tem, ali bo svoj kabinet sestavil iz svojih ljudi in odslovil sedanje kadre, ali si bo pridobil svetovalca za odnose s Cerkvijo, ki bo vedel, za kaj gre, ipd.) ga bomo prepoznali in sodili. Za zdaj so ga samo obljube.
Začetek preobrazbe?
Kateri kandidat je torej tisti, ki naj mu kot vernik oddam svoj glas? Mislim, da je odgovor jasen. Kristjani v drugem krogu ne smemo zaspati, temveč moramo svojo vlogo jezička na tehtnici vestno odigrati. Še bolj kakor v prvem krogu smo dolžni oddati svoj glas v drugem krogu, da se bo na mestu predsednika države začela tista preobrazba, ki bo omogočila čez kako desetletje izvolitev pomladnega predsednika. Premik, ki se lahko zgodi čez tri tedne, ni »premik v desno«, temveč je premik proč od ločitev na zmagovalce in poražence, prvorazredne in drugorazredne, naše in vaše, revolucionarje in izdajalce, partizane in pobite domobrance, totalitarce in demokrate, kontinuitetnike in pomladnike, nestrpneže in tolerantne … Premik, ki ga obeta drugi krog, je lahko premik na bolje. Izbiramo med dvema levičarjema, razlika je v njuni osebnosti, preteklosti pa tudi v njuni ljubezni do Slovenije.
Nagnimo torej tehtnico na bolje, da bo nekoč dobro. Tokrat je to predvsem naloga kristjanov, ki smo večinsko volili pomladnega kandidata, zdaj pa smo jeziček na tehtnici drugega kroga.
