Marsikdo bo rekel, da med gruzijskim predsednikom Mihailom Sakašvilijem in njegovim ukrajinskim kolegom Viktorjem Janukovičem ni bistvene razlike. Oba sta kot predsednika svojih držav prejkone stavila na dokaj trdo roko, le da enega podpirajo Američani, drugega pa Rusi. Čeprav niti prvi niso bili preveč zgroženi ali razočarani, ko je Janukoviču v drugem poskusu uspelo postati predsednik Ukrajine.
Bistvena razlika
Ampak čeprav tudi ameriškemu ljubljencu Sakašviliju ni bilo vedno žal naporov, da bi onemogočil opozicijo, mu še na misel ni prišlo, da bi vse njene vidne predstavnike pometal v zapor. Ukrajinec je že sorazmerno kmalu storil prav to: za zapahi se je najprej znašel eden njegovih najglasnejših kritikov, bivši notranji minister Jurij Lucenko, slednjič pa še njegova glavna tekmica, junakinja oranžne revolucije in nekdanja premierka Julija Timošenko, ki je leta 2010 le za las izgubila proti Janukoviču. Doslej je niti združenim naporom ameriških in evropskih diplomatov ni uspelo spraviti iz zapora, saj se je predsednik očitno preveč boji. Pri tem seveda ne gre za to, da “plinska princesa” ne bi bila namazana z vsemi mažami, toda na hladnem sedi zaradi političnega sporazuma z Rusijo, glavno Janukovičevo sponzorko.
Da je Gruzija drugačna, se je med drugim pokazalo na začetku meseca, ko se je Sakašvili “dal poraziti” na parlamentarnih volitvah. Opozicija si je zagotovila lepo večino in predsednik je njen uspeh priznal. Še prej je v dogovoru s svojimi tekmeci spremenil volilni zakon, da je bolj ustrezal slednjim. Pred ukrajinskimi parlamentarnimi volitvami ga je resda predrugačil tudi Janukovič, a v svoj prid. Po zgledu skrivnega vzornika in soseda Lukašenka je sklenil strankarsko prizorišče izvotliti z vnovično uvedbo mešanega namesto čistega proporcionalnega sistema. V normalnih demokracijah, kot je denimo nemška, to seveda ni znak za preplah. V Ukrajini pač. Večinski del, ki oskrbi 225 od 450 poslancev v parlamentu, je namreč kot nalašč za razne lokalne šerife in “neodvisne” kandidate, ki bodo po volitvah jadrno prestopili v Janukovičev tabor. Lukašenku je z invazijo “neodvisnih” uspelo povsem sesuti belorusko demokracijo, podobne navale “neodvisnosti” pa navsezadnje poznamo celo z lokalnih volitev pri nas.
Sprememba bo verjetno izpolnila pričakovanja. Kot kažejo izidi vzporednih volitev, se trem strankam opozicije nasmiha krepka večina v proporcionalnem delu, saj naj bi skupaj pobrale več kot petdeset odstotkov glasov in do 127 od 225 sedežev. Vendar bodo njihov uspeh verjetno izničili ravno “neodvisni” poslanci, izvoljeni v enomandatnih okrožjih. In Janukovič bo še naprej ribaril v kalnem, opoziciji pa ne bo pomagal niti vstop boksarskega šampiona Vitalija Klička na politično sceno z velikimi koraki, potem ko je dolga leta politično deloval predvsem v prestolnici Kijev. Ni verjetno niti, da bi se Timošenkova kmalu znašla na prostosti.
Dve Ukrajini
Drugače kot v Gruziji sedanjemu predsedniku gre na roko dejstvo, da govorita zahodna in vzhodna polovica države povsem različna politična jezika. Zahodni in deloma srednji del sta usmerjena proč od Rusije in proti zahodu, poudarjata pomen ukrajinske identitete in ukrajinskega jezika ter na volitvah glasujeta za nacionalistične stranke in za Timošenkovo. Vzhodni del, kjer ukrajinščine ne uporablja praktično nihče, je tako rekoč kot en mož na strani proruskega predsednika in se seveda ozira proti veliki matjuški Rusiji. Če gre vse po sreči, lahko protiruske in prozahodne stranke v vsej državi napaberkujejo komaj kaj več od polovice glasov, rusofilski blok iz Janukovičeve Stranke regij in komunistov pa slabo polovico. Če imata slednja za seboj vso podporo državnega aparata, kot ob tokratnih parlamentarnih volitvah, so možnosti opozicije bistveno bolj omejene. Letos je svoje očitno naredila huda kriza, a iz sovjetske šole izvirajoči Janukovič se je bržkone”izkazal” za bolj prekanjenega od ameriškega učenca Sakašvilija, ki je dopustil opozicijski triumf, in navsezadnje svoje najljubše sovražnice Timošenkove, ki je volitve izgubila, čeravno je bila v času glasovanja predsednica vlade.
Foto: Wikipedia
