Iskanje mandatarja v zadnjih tednih je postajalo že smešno. Gregor Virant je na vprašanje o razhajanjih med DL in SD o slabi banki in holdingu v “bomo že” slogu odgovoril: “Če se bomo dogovorili o kakšnih dopolnitvah ali popravkih, ne bo noben problem. Nekaj sta se dogovorila že minister Šušteršič z Alenko Bratušek, in tu se bo dalo najti kompromise.”
Na koncu je levica iz anonimnosti lansirala Alenko Bratušek, ki pa v parlamentu ni povedala nič konkretnega. Njen vsebinsko reven nastop in očitki Financ na račun njenega vodenja direktorata za državni proračun v preteklosti reducirajo njene atribute na nov obraz in na prvo žensko premierko. Tako kot je pred tedni izrazil željo Janez Stanovnik.
V dneh tik pred razpravo o konstruktuvni nezaupnici je sledilo nekaj novih elementov, ki so potrjevali kaotičnost dogajanja: Janez Janša je bil izključen iz Pen Kluba pod vodstvom – kako cinično – Vena Tauferja, pojavila so se ugibanja o plagiatorstvu kandidatke za premierko in enega izmed poslancev SDS. Redka glasu razuma sta bila poziv predsednika Republike Pahorja, da je na parlamentu, da ne zgolj morebiti zamenja vlade, ampak zagotovi homogeno vlado, ki bo Slovenijo popeljala iz krize. (Ravno tega v parlamentu včeraj nismo slišali.) Janez Šušteršič pa je v svojih izjavah potrdil, da DL le ni povsem enotna in da ji je najbrž žal zaradi prehitre Virantove reakcije na poročilo PKK.
Tisto, kar resnično globoko skrbi je, s kakšno ihto se slovenska levica že vseh 23 let samostojne Slovenije zaletava v vsak poskus desnice, da vodi vlado. Zrušena je bila Peterletova; Bajukova je do volitev zdržala verjetno le zato, ker je trajala le pol leta; prva Janševa je sicer zdržala, a so ji/mu obesili Patrio.
Po izvolitvi Bratuškove Finance ugibajo, kaj sploh je še storiti desnici, in ji za vodenje “ponujajo” Šušteršiča. Ne vem, če je kaj v sorodu z voditeljem zgodovinske SLS Ivanom Šušteršičem, a dr. Janez Šušteršič je lahko morda liberalec, ne pa voditelj desno-sredinske stranke konzervativno-ljudsko-krščanskodemokratske usmeritve. Desnica svojih problemov z vodjo ne bo tako enostavno rešila.
Skrbi vtis, da desna vlada za slovensko levico ni samo prilika za običajno opozicijsko kritično držo, ampak priložnost za ustvarjanje izrednih razmer, za bitje plati zvona v hudi uri. Ne glede na to, da umirajo še zadnji udeleženci revolucije in da strici iz ozadja zbujajo smeh, se tudi mlada levica, ki ni bila soudeležena v revoluciji obnaša podobno revolucionarno, uporniški mit pa presaja v novi čas. Morda gre res verjeti, da je bila tudi revolucija leta 1941 pri nas avtohtona.
Ali nam je v takšni domovini še živeti? Bo ponovitev italijanskega scenarija s slovenskim Berlusconijem Slovenijo naredilo neprijazno za bivanje za vse, ki se ne bodo želeli – na lokalni ali državni ravni – podrediti načinu vladanja, v katerih se zasebni in družinski interesi mešajo z javnimi, kjer bomo tisti, ki se s fevdalno “pozitivno levico” ne strinjamo, morali tiho držati sklonjene glave?
Ali levica res ne premore kaj boljšega od Bratovškove in Jankovića? Ali pa je dobri polovici Slovencev res tako kar prav? Slovenija je res razdeljena, kar samo po sebi ni nič tako hudega; težava je, ker si en, večinski pol prisvaja državo, ker ni nesporne avtoritete (seveda tudi sodne ne), ki bi posameznike varovala pred samovoljo prisvojiteljev države. Kajti tisti, ki bodo stegovali vratove, jih naši berluskoniji ne bodo zapirali ali sežigali njihovih knjig, ampak jih onemogočali pri njihovem profesionalnem delu in preko vsemogočnega obvladovanja države nagajali pri v vsakdanjih življenjskih situacijah.
Ne gre si delati utvar: Evropa bo pogledala skozi prste vsaki slovenski oblasti, ki bo uspela zagotoviti vsaj kuliso demokracije. Dokler naši berluskoniji ne bodo zakuhali takšnih konfliktov, kot smo jim bili priča v Romuniji ali na Madžarskem, je oblast na varnem. Poleg tega jih varujejo domači mediji, ki jim tudi tujina hoče verjeti: navsezadnje nima časa za majhno Slovenijo; njene male zgodbe, še tako pokvarjene, konec koncev ne prizadevajo njenih velikih interesov. Prepuščeni smo torej sami sebi.
Več kot dvajsetletno vladanje levice je bilo prekinjeno le z nekaj let “izrednih razmer” na čelu z desnimi premieri – to so bili intermezzi, zaznamovani z odločnim rušenjem in delegitmiziranjem desno-sredinskih vlad. Zato Slovenija teh dvajset let ni izkoristila za korak naprej, ampak je zmanjševala primerjalno prednost z drugimi državami Srednje in Jugovzhodne Evrope.
Ob takšnem isplenu triindvajsetih let samostojne države se z vso resnostjo zastavlja vprašanje, kako naprej? Je sploh mogoče iti naprej? V času LDS-ovih vlad so si tedanji LDS-ovi berluskoniji (ki jim je pokojni dr. Janez Drnovšek držal kuliso spodobnosti) minimalno obliko družbenega konsenza zagotavljali tako, da so desnim strankam v koaliciji pustili nekaj tankih kruhovih rezin. Celo na desnici se je začelo uveljavljati prepričanje, da drugače, kakor s pobiranjem odstotkov (za stranko in celo za lasten žep), ne gre. Od tega so ostale razvaline desnih mini-berluskonijev. Tudi danes desnica še ni povsem imuna pred prisvajanjem redkih vzvodov državne ali ekonomske moči, ki si jih pridobi. A upravičena kritika tovrstnega početja takoj potihne ob glasnih zvokih nezaslišanega početja naših levih berluskonijev.
Na dolgi rok lahko upamo, da bo Slovence srečala pamet. Na kratki in srednji rok pa se državi v takšnih razmerah slabo piše. Pot iz sedanjih razmer bi bila možna le v iskrenem dialogu s tistim, kar je poštenega še ostalo od post-tranzicijske levice, ter v jasni, kredibilni govorici novih političnih strank, ki bi zmogla priti tudi v ušesa tistih, ki se ne glede na vse, na volitvah odločajo za stranke, formalne in neformalne naslednice nekdanjih družbeno-političnih organizacij.
Foto: Siol
