Protesti, ki so se zadnje dni razširili po Sloveniji, zbujajo mešane občutke. Po eni strani je legitimna pravica vsakega državljana, da tudi na tak način pokaže svoje nezadovoljstvo glede ravnanja tega ali onega župana, glede varčevalnih ukrepov ali zaradi splošnega stanja v družbi. Toda po drugi strani zbujajo ti protesti občutek manipulacije in izsiljenosti. Neverjetno naključje je namreč, da so se pozivi k protestom začeli šele po tistem, ko je v prvem krogu predsedniških volitev nepričakovano favorita stricev iz ozadja premagal predsedniški kandidat Pahor.
Ko sem gledala fotografije s protestov, sem opazila, da so se protestov udeležili predvsem mladi. Razumljivo, njih pozivi preko sodobnih internetnih komunikacijskih orodij lažje in hitreje dosežejo. Čeprav so tokrat za brezplačno oglaševanje poskrbeli kar mediji sami, ki so sproti obveščali javnost, koliko ljudi je preko FB že potrdilo svojo prisotnost na enem izmed protestnih prostorov. Če pri tem ne bi bili tako dosledni, pravzaprav hujskaški, bi učinek verjetno ne bil tak, kot je bil. Ti mladi protestniki so potem (mirno sicer) pozivali h preklicu varčevalnih ukrepov, pa k odstopu vlade, itd. Ob tem se mi, tako mimogrede, poraja vprašanje, koliko teh mladih bi sploh znalo našteti ministre sedanje vlade. Ampak saj jih razumem, da so vznemirjeni. Končali so študij, sedaj pa nikjer ne dobijo službe. In zato vedno bolj glasno zahtevajo od države, da jim zagotovi delovna mesta. Da je to njihova pravica, da imajo delo. S čimer se seveda strinjam. Vsak bi moral imeti pravico do dela in plačila, ki bi mu omogočal človeka vredno življenje. Vendar pa mladi demonstranti pri tem pozabljajo, da jih je država že pred leti opozarjala, da je področje družboslovja in humanistike zasičeno in da služb ne bo. In ko je država takrat želela omejiti število študentov na teh smereh, so ti isti študentje glasno protestirali, da je njihova pravica, da študirajo karkoli želijo. Prav tako pozabljajo, da je veliko brezposelnih diplomantov, ko so bili še študentje, dodobra izkoristilo ugodnosti, ki jih (je) ponuja(l) naš študijski sistem (podaljševanje statusa, prijava na fakulteto zgolj zaradi statusa, neobdavčeno študentsko delo, itd.). Takrat najbrž niso kaj dosti razmišljali o tem, da s tem, ko prinašajo naokoli svojo državo, prinašajo naokoli pravzaprav svojo prihodnost.
Jaz pa že nisem tat!
Demonstrirajoči so tudi glasno opozarjali in se zgražali zaradi kraje državnega premoženja, korupcije in goljufij, ki so se razlezle v politiki, gospodarstvu, sodstvu, itd. Pri tem pa (žal) očitno ne zmoremo prav dosti samorefleksije. Vseh zadnjih dvajset let, odkar imamo svojo državo, se zdi, da je skušal vsak prav to isto državo, od katere sedaj zahteva varstvo socialnih pravic, prinesti naokoli. Na vsakem koraku. Obrtniku, ki je zamenjal streho, se je plačavalo na roko, ker je bilo tako ceneje, obrtnik pa je bil tudi zadovoljen, ker je lahko pred državo pokazal manjši dohodek kot v resnici. Gostilničarji in frizerji so več kot tretjino ali celo polovico svojega prihodka zatajili pred državo, zato da jim ni treba plačati davka. Kaj je to drugega goljufija? Ali pa številne »čik pavze« in »kafe pavze« ali »skokec na tržnico«, ki si jih privoščijo javni uslužbenci znotraj delovnega časa ne da bi pri tem registrirali privatni izhod? Tudi to je goljufija. In kraja po vrhu. Potem so tu številne samohranilke, ki to niso bile, vendar so pred državo uveljavljale ta status zato, da so prejemale večje dodatke, kot bi jim sicer pripadali. Kaj je to drugega kot kraja? Zdi se, kot da skoraj ni državljana, ki ni iznašel svojega načina, kako bi prinesel naokoli državo. In sedaj prav ti isti državljani zahtevajo, da je država do njih bolj pravična. Da, če že protestiramo, bodimo iskreni in protestirajmo tudi proti sebi, saj smo soodgovorni za stanje v državi. In če zahtevamo spremembe v politiki, zahtevajmo spremembe tudi pri sebi.
Razlog vedno večjega nezadovoljstva v Sloveniji in zato tudi toliko večji odziv na proteste, je zagotovo tudi vedno večja revščina. Zadnje čase nam zaskrbljeni opozicijski politiki, pa različne nevladne skupine in taki ali drugačni »brižniki« razlagajo, kako dramatično se je povečalo število tistih, ki se ne morejo prebiti skozi mesec. K tem pa so se pridružili še (nekateri) glasni učitelji, ki na ves glas razlagajo, kako so mnogi otroci v šolah lačni (čeprav smo v medijih še nedolgo tega prebirali, koliko hrane se v šolah zmeče stran, ker je otroci ne pojedo). Vem, veliko (preveč) je takih, ki nimajo niti za hrano in za plačilo položnic in smo jim vsi, ki še imamo, dolžni pomagati. Nehote se mi ob tem sicer poraja vprašanje, koliko tisti, ki so v javnosti najbolj glasni, v resnici prispevajo za dobrodelne namene oz. ali jim je v resnici mar ali pa gre samo za to, da ne prenesejo sedanje vlade (V času prejšnje vlade, ko je število brezposelnih najbolj drastično in najhitreje naraslo, jih namreč ni bilo nikjer slišati …). Toda pri tem se ne morem znebiti občutka, da je z našo definicijo revščine nekaj narobe. Pred kratkim sem poslušala znanca, poročenega, s tremi otroki, ki je razlagal, da so doma tako revni, da je prosil svojo mamo za nakup najosnovnejših živil (kruh in mleko). Vse lepo in prav, vendar znanec prejema 1.400 evrov neto plače (!), kar je po mojem daleč od praga revščine. Prav tako ni revščina to, da si ne moreš privoščiti dopusta poleti in pozimi, da ne morejo imeti vsi člani vsaj svojega mobitela, če že ne pametnega telefona, da nimaš dveh avtomobilov in televizije za vsakega člana. Res je, zadnje desetletje smo se navadili na to, da luksuz ni več luksuz, temveč dobrina, ki si jo je lahko vsak privoščil. Pa čeprav s krediti. In zdaj doživljamo šok, ko se moramo soočiti s tem, da smo živeli zunaj svojih dejanskih zmožnosti.
Da, veliko besa in nezadovoljstva se je v zadnjih dvajsetih letih nabralo v naši državi. Upravičenega in takega, ki nam ga manipulativno in agresivno vcepljajo mediji ter preko njih različni »režimski« politiki in njihovi dvorni sociologi, filozofi, politologi, itd. Ko v teh dneh gledam izzvane proteste, nisem prepričana, da znamo razlikovati med enim in drugim, zaradi česar me skrbi, kam bodo ti protesti pripeljali. Ker tem, ki zdaj izrabljajo množice, je v resnici čisto vseeno, ali so ti ljudje lačni, čisto vseeno, da ni delovnih mest, da se gospodarska kriza poglablja, ali pa če bi se ti protesti razvili v neobvladljivo nasilje. Njim je za slovenijo preprosto čisto vseeno, njim je samo za oblast. Upam, da je to jasno vsem, ki bodo danes na volitvah oddali svoj glas.
