Spoštovana predsednik Organizacijskega odbora Po stezah partizanske Jelovice Ladislav Lipič in predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman!
V ribniški knjižnici v Miklovi hiši sem prebiral tisk, vaše lepo urejeno glasilo Svobodna beseda, kar me je spodbudilo, da vama pišem in prosim za pojasnila. Prebral sem seveda prispevke o dražgoški bitki in izjavo ZZB NOB Slovenije ob 80-letnici dražgoške bitke. Berem:
»Naj spomnimo, da je v vasi Dražgoše partizanski Cankarjev bataljon, januarja 1942, bojeval tridnevni obrambni boj z močnejšim sovražnikom, ki ga je želel uničiti, a mu to ni uspelo. Zato je bila to partizanska zmaga, ki je razjezila sovražnika. Nacistične sile so v vas prišle šele po umiku partizanov in se strahopetno maščevale nad neoboroženimi domačini.«
Kako so partizani pokazali pogum v dražgoški bitki?
Tega sporočila še vedno ne razumem, ni logično niti objektivno, čeprav ga vi in javni mediji iz leta v leto venomer ponavljate. Brez kančka empatije do nedolžnih 41 vaščanov, potem ko so partizani vas sredi bitke zapustili, nedolžne vaščane pa žrtvovali za »višje cilje«. Partizani v tej bitki niso osvobodili vaščanov, temveč so jih zapustili in jih prepustili okupatorju, sami pa so se pogumno umaknili na varnejše mesto. Še vedno trdite, da je to partizanska zmaga, ker sovražniku ni uspelo uničiti partizanov. Gotovo je to poraz vaščanov, vendar tudi trdite, da je umik sredi bitke epopeja zmag partizanov?
Čemu je treba še dandanes vztrajati, da se lahko poraz preprosto razglasi za zmago, ne glede na žrtve vaščanov? V družbi, kjer se porazov, neuspehov ne prizna, opravičila so odveč, ni živeti varno, ne spodobno … Življenje je za mnoge zelo težko. Doklej bo še tako, komu je to še ljubo?
Vesel bom vašega odziva, pa ne samo jaz!
