Razumljivo je, da se zadnje čase o Demosovi koaliciji, ob njeni 30-letnici, spet veliko govori in piše.
O tem obdobju je v Časniku v pogovoru z novinarjem Igorjem Goštetom, razumljivo, spregovoril tudi bivši premier Demosove vlade Lojze Peterle. Na vprašanje o restavraciji novega Demosa pa je pomenljivo odgovoril. Povedal je, da pluralnega Demosa, ki je leta 1990 dobil, sicer skromno, večino, v sedanjih razmerah ni možno vzpostaviti. Trditev je pojasnil s tem, da danes ni več Demosovega levega pola. Peterle ima seveda v mislih politično heterogenost, ki je krasila Demos ob svojem nastanku.
Lojze Peterle je eden redkih politikov iz desne sredine, če ga smem tja umestiti, ki se zaveda, da parlamentarne večine še dolgo ne bo možno dobiti zgolj z desnimi glasovi.
Primčev slogan »Čas je za desnico«, ki ga je izrekel na celjskem predvolilnem srečanju »pomladnikov« spomladi leta 2018, se je izkazal za pobožno željo. Volilno telo je namreč zamaknjeno v levo, za kar ostajajo historični razlogi. Premiki se dogajajo počasi, očitno bodo potrebna desetletja.
Ne moremo pa enostavno reči, da za povezavo vseh demokratičnih sil ni več vsebinskih razlogov!
S transformacijo Tomšičeve SDZS v SDS, njenim pomikom na desno, je pomladna opcija izgubila svoj – sicer nekomunistični – levi pol.
Klientelistično korupcijsko omrežje je ugrabilo državo. Zaradi korupcije na državni ravni Slovenija že leta stoji na mestu, številne države, ki so bile za nami, nas prehitevajo. Kaj pomaga gospodarska rast, ko pa je državni/javni sektor prava ponikalnica rezultatov uspešnega gospodarjenja.
Peterle ne govori le o obdobju, ko so koalicijski partnerji rušili njegovo vlado, pač pa je njegova misel usmerjena širše. O samem razpadu celo bolj podrobno piše dr. Aleš Maver v povezanem članku z naslovom »Neobstojna raznolikost Demosa«.
Bil sem član predsedstva koalicije Demos in sem dogodke spremljal od blizu. Zato se v nadaljevanju navezujem kar na oba prispevka, objavljena v Časniku. Sta namreč v veliki meri nadgradnja dosedanjih analiz o tem istem prelomnem času. Kar vse preveč se je do sedaj govorilo o nekih zunanjih zarotah, infiltriranih »špilferderberjih« itd …
Dr. Aleš Maver je dobro pojasnil ključne razloge, ki so privedli do rušenja Peterletove vlade, ne ogne pa tudi omembi glavnih protagonistov. Zapisal je takole:
»Že velikokrat sem na teh straneh pisal o usodni napaki liberalnejšega krila Demosa, ki je, vsaj deloma tudi v strahu pred fantomom “rekatolizacije” in pred domnevnim katoliškim domačijskim kolektivizmom, skupaj s Pučnikom in Janšo presodilo, da je mogoče vajeti izvršilne oblasti že leto in pol po plebiscitu prepustiti postkomunistom.«
Maver, ko omenja »liberalnejše krilo Demosa«, govori o takratni Slovenski demokratični zvezi (SDZ). In nekoliko naprej svojo misel nadaljuje: »Z odločitvijo za Drnovška jim je del nekdanjega Demosa povsem prepustil še politično raven. Razsežnosti te zgrešene ocene občutimo do danes.«
Tudi če bi hoteli še v tistem desetletju restavrirati prezgodaj ugasnjeni Demos, to ne bi bilo mogoče. Tudi po tem, ko je baje tudi Janez Janša, kot eden redkih, priznal napako, to ne bi bilo mogoče. Hote ali nehote, tudi zaradi Janše samega. S transformacijo Tomšičeve SDZS v SDS, strankinim pomikom na desno, je pomladna opcija izgubila svoj – sicer nekomunistični – levi pol.
Boj za volilno telo je bil neizprosen
Ali strategi Demosa tega niso videli oz. vedeli? Milan Kučan vsekakor se je tega dobro zavedal. Če bi ga parafrazirali, bi se reklo takole: »Vi kar lovite tam belice, naše ribnike, kjer so rdečeperke in rdečeoke, pa tudi zelenike in pisani koresli, pa pustite na miru.«
Tudi o tej prepustitvi socialdemokratske opcije potomcem bivše partije kritično govori g. Peterle. Torej tako govori še kdo izven ožjega kroga soustanoviteljev SDZS – ne samo moja malenkost in dr. Gorazd Drevenšek.
Stranke ni bilo možno več ustaviti, lahko pa jo je bilo usmeriti stran od leve volilne baze. K temu je nehote prispeval tudi France Tomšič sam s svojo radikalno retoriko in prioritetami, ki pa so bile v tistem času pravzaprav upravičene. Samostojna Slovenija in strankarski pluralizem sta bila v tistem času upravičeno v prvem planu, uveljavljanje samega socialdemokratskega programa pa se moralo tem ciljem podrediti.
Tomšičeva SDSZ največji trn v peti tako imenovanim prenoviteljem
Infiltrirani usmerjevalci, ki so prihajali z nasprotne strani, so imeli v tistem času lahko nalogo. Eliminirati so morali levo nevarnost v SDZS – v moji podobi. V letu odstavitve sem bil podpredsednik stranke in vodja njene poslanske skupine. Vse se je pravzaprav začelo po intervjuju v Dnevniku, v katerem sem SDZS predstavil za evropsko demokratično levico. Glavni pobudnik moje odstranitve z vrha stranke, kar je danes navidezno paradoksalno, je bil, takrat še prikrito rdeči, Tit Turnšek. Rdečim infiltrirancem je to uspelo tudi s pomočjo povezave z desnimi radikali, med katerimi je bil tudi Branko Grims, ki jim moji »levi poudarki« vsekakor niso dišali.
Rdečim lovkam pa je uspelo še nekaj. To se nam je zgodilo na mednarodnem področju. Uspeli so preprečiti, da se SDZS ni vključila v evropsko asociacijo socialističnih in socialdemokratskih strank. Tudi to je domačim lobistom uspelo z neverjetno lahkoto, saj so v Socialistični internacionali, kot je zapisal Maver, dali prednost v socialdemokrate prekrščenim komunističnim strankam
Podaritev imena stranke s strani Janeza Janše je bila le še zadnja etapa dokončne likvidacije nekomunistične levice na Slovenskem. Pri tem je šlo le še simboličen, dokončen prevzem socialdemokracije s strani bivših komunistov. Ves proces je torej potekal po vzoru vzhodne Evrope, kar je na simpoziju France Tomšič in njegov čas podrobneje predstavil dr. Aleš Maver.
Ali nam bo starim »Tomšičevim« socialdemokratom pod imenom Novi socialdemokrati še kdaj uspelo restavrirati stranko, tudi sam dvomim. Da je moj dvom upravičen, ni razlog zgolj v trenutni kadrovski podhranjenosti, največja ovira je vsekakor popolna medijska blokada, ki jo čutimo tako z leve kot tudi z desne.
