Ker sem prvih 45 let preživel v totalitarni državi, sedaj prav uživam v svobodi in demokraciji! Ali ni lepo, da si lahko svobodno izmenjujemo ideje, tudi politične? Ali ni lepo, da smemo izražati svoja stališča, pa četudi niso v skladu z večinskimi?
Hvala Bogu, da imamo lahko tudi spletni magazin z mero – Časnik! Ker pa se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj prispevkov, ki so za moje pojme že kar malo »čez mero«, si ne morem kaj, da se ne bi oglasil. Pa čeprav vem, da bom naletel na pravo »gnojnico« na družbenih omrežjih … predvsem od tistih gorečnežev, ki so me ta teden uvrstili v »hudičevo strujo v NSi« in celo namignili na »potomce krvavorokcev« …
Članek, ki je za moje pojme nekoliko »čez mero«, je poziv spoštovanega gospoda (!) Andreja M. Pozniča: Orbanizacija zdaj! Avtor je zaključil: «Hočem volitve čimprej, da bo mogoča orbanizacija, ki je levičarji ne Marajo.» Zato bi morda lahko kdo sklepal, da je kar celotna desnica za posnemanje madžarskega modela. Pa ni tako!
Da me ne bi zaradi mojega povsem drugačnega stališča (zopet) uvrstili kar med levičarje, moram na tem mestu za vsak slučaj izjaviti in ponoviti naslednje.
Vedno sem bil deklariran desničar. Že v ranki Jugoslaviji sem leta 1985 v Litostroju Francetu Tomšiču omenil, da naj bi rajši kot socialdemokratsko ustanovili kar krščansko-demokratsko stranko. Seveda tudi nikoli nisem bil v partiji, kljub številnim in močnim pritiskom. V prvi pravi demokratični stranki SDZ sem že takoj na začetku predlagal kreiranje legitimne krščanske frakcije (seveda zaman). Potem, ko je vodstvo SDZ začelo zavijati preveč na levo, sem bil med najbolj zagretimi »antikomunisti«, tako da smo Narodni demokrati stranko usmerili bolj v desno, po volji večine članstva (Janša sedaj pravi, da sem rušil SDZ). Med celotnim obdobjem osamosvajanja sem bil v Demosu med najhujšimi »jastrebi«, kar se tiče osamosvajanja ter odnosa do naslednic bivših družbeno-političnih organizacij. Kdor tega ne verjame, naj si prebere mojo knjigo »V objemu slovenske pomladi«!
Torej, kot večni in zavestni desničar, sedaj že 10 let tudi kot »organiziran« krščanski demokrat – se izrecno ne strinjam z orbanizacijo Slovenije! To pa predvsem zato, ker mislim, da bi nas takšna politika vodila stran od osrednje in zahodne Evrope, v smeri vzhodne višegrajske skupine, ki v bistvu dela Evropsko unijo vse bolj krhko in posledično lahko vodi tudi v njen razpad.
Prepričan sem, da bi morali reševati največji skupni problem množičnih migracij skupaj, načrtno, strpno in ne vsak(a skupina) posebej! Pri tem tudi ne more biti uspeha brez visoke stopnje solidarnosti, ki se hočeš nočeš mora kazati tudi v oblikah nekakšnih kvot, saj ne moremo pričakovati, da bodo nekatere (mejne) države nosile veliko večje breme, kot druge. Mislim, da Orbanova politika soliranja onemogoča skupno reševanje in skupno politiko EU do migrantske krize.
Meni je dosti bližje stališče našega predsednika Pahorja, ki predlaga smer »Združenih držav Evrope«, kot pa evropske izvedenke Trumpove »America First!«.
Ne bi rad, da bi tudi Slovenijo, zaradi v preteklost zazrte politike predsednika vlade (»slovenski Orban?«), obravnavali v organih Evropske unije, kot to velja za Poljsko in Madžarsko. Poznam kar nekaj mlajših izobražencev (popolnoma neobremenjenih od preteklosti) iz teh dveh držav, ki so vsi nesrečni (jih je sram) zaradi ukrepov politike, kot jo obsoja večina v EU. Vem, da v Varšavi in Budimpešti gredo celo na ulice, da bi protestirali proti populističnim in pravno dvomljivim ukrepom svojih vlad.
Bralec je verjetno že opazil, da je moje desničarstvo precej drugačno od Trumpovega ali Orbanovega. Slednji naj bi bil po Pozniču «žlahten konzervativec, ki svoje vrednote jemlje resno: narod, domovina, Bog je posrečen povzetek tega, kar so žlahtne konservativne vrednote.» Vse te vrednote delim, kot tudi moja stranka (čeprav je bil še do nedavnega pojem žlahtne konservativnosti pri nas uporabljan pejorativno), ampak treba je upoštevati tudi tiste, ki imajo drugačne vrednote! Treba se je pogovarjati tudi s tistimi, ki ne čutijo potrebe po «Herkulu, da bi počistil ta udbomafijski hlev». Tudi ne verjamem (o), da obstaja «edini, ki je sposoben vladanja, ki ima značaj in kilometrino, pa tudi program in jasne cilje, kaj in kako storiti, da pomete z vso to levičarsko, udbomafijsko nesnago».
S tem pa je namen tega pisanja tudi dosežen: pokazati, da obstaja tudi drugačna, bolj spodobna desnica, kot pa trenutno vse bolj prevladujoča populistična.
Na koncu pa še ena malo zlobna glede ponovnih volitev. Morda se pa avtor članka in JJ motita, če mislita, da bi na njih nujno prišlo do kakšnih bistveno drugačnih rezultatov, kar se tiče razmerja med desnico in levico v Sloveniji? Kaj pa če stranka SDS ne bi bistveno povečala svojega rezultata? Če bi ob tem Nova Slovenija še kaj izgubila in se SLS spet ne bi uvrstila v parlament?
