Čutil sem dolžnost, da po dolgih letih delovanja v kulturi in pedagogiki napišem avtobiografijo, o svojem nedavno izdanem delu Umetniki in meščani pravi akademik Janko Kos.
Na več mestih, pravzaprav skozi vse svoje avtobiografsko delo, prepletate dvojnost, ki izhaja iz vaše družine: na eni strani oče, kot pišete, svobodomiselnež, na drugi mati s katoliškim ozadjem. Zdi se, da vas je to zelo zaznamovalo.
Absolutno. Izraz svobodomiseln je zelo širok, uporabljam ga na več mestih. Rajši rečem svobodomiseln kot liberalen, ker to zadnje diši bolj po politični opciji. Oče je bil vsekakor svobodomiseln, pa ne kakšen agresiven ateist ali kaj takšnega, kot je bil na primer Josip Vidmar, ikona našega svobodomiselstva, ki je bil pač izrazit ateist. Naš oče je bil svobodomiseln v širšem pomenu, rekel bi, da v popustljivem smislu, tako da ni nikogar silil tako ali drugače. Mislim, da ni imel nobenega izrazitega prepričanja o verskih ali svetovnonazorskih zadevah, ker je bil pač umetnik. Umetniki, če so res umetniki, se ne zanimajo za te zadeve. Delajo pač umetnost.
Vaša mati je bila učiteljica, omenite jo tudi kot umetniško dušo z veliko ljubeznijo do branja in literature. Prek nje ste spoznali Charlesa Dickensa, ona vam je približala književnost.
Mati, kot pripovedujem v knjigi kar precej natančno, je bila ne samo verna, ampak je bilo tudi vse njeno sorodstvo katoliško, z mnogo duhovniki, z mnogo cerkvenimi zvezami, s kmečkimi družinami, ki so bile vzor slovenskega katoliškega kmetstva pred vojno in po njej. To je dejstvo in to je name kar precej učinkovalo. Mati je ves čas brala knjige, bila je dovolj literarno izobražena in zainteresirana, medtem ko očeta literatura ni zanimala.
O svoji družini, živeli ste v Ljubljani za Bežigradom, pišete, da je bila malomeščansko-umetniška, po drugi strani pa jo je Taras Kermauner, ki je v vašo hišo zahajal v mladosti na obisk k sorodnici, označil za delavsko-kmečko.
Dokaj pozno sem prebral Kermaunerjev zapisek o tem, da smo bili delavsko-kmečka družina, to je bilo v obdobju, ko sva že izgubila stik in nisem imel priložnosti, da bi to zanikal ali želel, da mi pojasni, kako je prišel do tega mnenja. Sklepam, da kot deček, ko je prihajal v našo hišo. Takrat smo res živeli zelo skromno in prostorsko utesnjeni, saj smo zgornje nadstropje hiše oddajali. Verjetno je mimogrede ujel pogled tudi v očetovo delavnico in morda se mu je zdelo, da oče dela skoraj kot obrtnik. Tukaj je bil še vrt, kjer smo sadili in gojili. Iz vsega tega je najbrž nastal vtis, da smo kmečko-delavska družina. No, v resnici nismo bili ne kmetje ne delavci.
Zdi se, da vas je Kermaunerjeva oznaka po svoje zmotila. Omenjate jo na več mestih.
(smeh) Ne, ni me zmotila, ampak se mi je zdelo dobro, uporabno gradivo za pisanje. Pri izbiri in oblikovanju gradiva sem verjetno instinktivno ravnal po estetskih občutkih in merilih: kaj je mogoče uporabiti, da bo učinkovito, da bo mogoče verbalizirati na primeren način, dovolj literaren ali slikovit. To je bil glavni vidik in tudi te Tarasove oznake ni treba jemati kot nekaj, nad čemer sem se ne vem kako spotaknil. Ne, to je bilo le dobro gradivo za pisanje.
Priznajmo, avtobiografijo je treba pisati tako, da je všečna, da je celo rahlo delikatna, ker je to za bralca zanimivo, hvaležno pa je tudi za pisatelja. Saj vemo, kaj vse je napisal Rousseau o sebi, pa tudi Goethe in Cankar. To je pač verjetno posel avtobiografa, da svoje pisanje napolni z nečim, kar je lahko kontrastno, slikovito, živopisno.
Ko pišete o družini, jo označujete za malomeščansko, izraz uporabljate kot nevtralen. Danes se izraz malomeščanski uporablja slabšalno.
Na nekem mestu ga uporabim tudi v tem slabšalnem pomenu besede. Večinoma pa kot strog sociološki pojem, čisto znanstven, navsezadnje sem bil v svojem delovanju tudi sociolog, vsaj literarni sociolog. Jasno je, da vse te posamezne, osebne zgodbe, ker sem tipičen literarni zgodovinar, pripenjam na splošnejše kategorije. In tako sem jih verjetno ves čas umeščal v pojme meščanstva, malomeščanstva, kmetstva in polproletariata.
To so seveda do neke mere abstrakcije, ampak če jih preizkušaš na konkretnem gradivu, da poskušaš razumeti, kaj so pravzaprav bili družine in ljudje, lahko iz teh pojmov napraviš nekaj bolj otipljivega. V tem smislu sem v svoji knjigi poskušal orisati življenjski svet posameznih slojev in stanov. Poskušam razumeti in zarisati, kako so živeli, kakšne so bile njihove nravi. Poudarjam, ali so bili katoliški ali bolj liberalni. To je mogoče razločevati že pri kmetih, seveda s pomočjo konkretnih zgodb. Zgodovina ni samo velika zgodba, ampak so to tudi male zgodbe družin, posameznikov. In tam se stvari pokažejo drugače, bolj diferencirano, bolj raznoliko, kot jih delajo zgodovinarji, zlasti če se gredo ideologije.
Po vojni se je zamenjal družbeni red, meščanstvo so anatemizirali, in to ne samo z odvzemom lastnine. V to praznino, ki jo je za seboj pustilo meščanstvo, je vstopil nov srednji razred.
Ti sloji so se zelo spreminjali. Staro meščanstvo, če ni bilo popolnoma razlaščeno, je deloma še kar obstalo. Pa tudi kolikor ga je še bilo, je vzdrževalo svoj stari status. Še zmeraj je ohranilo življenjski slog ali željo biti nekaj boljšega. Ob tem je zrasla plast funkcionarjev komunistične partije, ta si je zgradila poseben svet, ki je bil višji, ampak ni hotel veljati za meščanskega. To je bila groteskna simbioza nečesa, kar je spominjalo na staro meščanstvo, hkrati pa je hotelo biti na nov način politično reprezentativno.
Govorite o novem srednjem razredu.
To je bilo nekaj drugega. Ta srednji razred je nastal proti koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let. To je bil sloj, ki si je lahko zgradil solidno materialno bazo in čisto nov socialni status, ki ni bil umerjen po starem meščanstvu. To je bil novi srednji sloj, ki se je razvijal, se razširjal in je, kot vemo, v socializmu dosegel precejšen obseg. Tak način življenja – avtomobili, potovanja v tujino, hišice na morju – tega je bilo precej. Tudi po svojem načinu življenja je bil ta sloj očitno drugačen od starega meščanstva, saj je bil že tehnično opremljen. Predvojno meščanstvo z avtomobili ni bilo posebno preskrbljeno, od družin, ki sem jih poznal, je imela avtomobil le kakšna.
Je bila ključna razlika med tem novim srednjim slojem in starim meščanstvom tudi odnos do kulture in intelektualnosti? Kako se po vaše kaže ta primerjava?
Ta novi srednji sloj je izrazito bolj praktično usmerjen in nima več klasične izobrazbe, ki jo je imelo staro meščanstvo, tudi inženirsko. Kakšen predvojni inženir je znal latinsko, ker je obiskoval klasično gimnazijo, medtem ko je novi srednji sloj po svoji izobrazbi drugačen, ali je ta bolj tehniška ali splošnokulturna. Verjetno bi v tem novem srednjem sloju težko našel družine, ki bi kupovale skulpture slovenskih umetnikov ali slike sodobnih slikarjev. Domneval bi, da je bila to drugačna kultura oziroma je ta kultura bila bolj množična. Ta novi srednji sloj se navezuje na kulturo ameriškega tipa, od televizije do filma in glasbe, zlasti mlajše generacije. To je velika razlika.
Socialni kontekst se je po vojni precej spremenil. Bi lahko danes govorili o meščanstvu, na primer v Ljubljani?
Ne. Mislim, da ne. Morda le pri starejših predstavnikih, 70- in 80-letnikih, ki so prišli iz meščanskih predvojnih družin. Ti še vzdržujejo nekaj tega, medtem ko mlajše generacije ne več.
Pogovarjala sta se Neža Mrevlje in Jan Tomše.
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
