J. Šušteršič, PlanetSiol: Klemenčičev poslovilni Judežev poljub

Ne vem, ali Goran Klemenčič pozna Michaela Manskeja. Meni včasih dela družbo, ko se vozim na predavanja ali kam drugam po Sloveniji.

Michael je angleški glas Radia SI, enega redkih, ki jih slišiš tudi v večini predorov. K srcu mi je prirasel, ko sem na internetu naletel na njegove zabavne razlage posebnosti slovenskega jezika in kulture, ki se v njem odraža.

Najljubša mi je njegova razlaga pojma, da si nekaj zrihtaš (posnetek številka 18). Najboljši del je pogovor z lokalnim prebivalcem, ki naj bi ponazoril uporabo te besedne zveze.

Domorodec se razburja čez župana, ki je ženi zrihtal nov avto in bratu milijon evrov vredno zemljišče, v isti sapi pa človek Manskeja sprašuje, ali bi lahko njegovi nečakinji, ki menda zna odlično angleško, zrihtal službo na radiu. Ko ga Manske vpraša, v čem bi bila pa potem razlika med njim in županom, mu domorodec pojasni: “Česa ne štekaš? Župan je politik, politiki pa so barabe!”

Goran Klemenčič očitno misli podobno kot Manskejev domorodec. V poročilu o Adrijinih vozovnicah, verjetno zadnjem v svojem mandatu, nam je razložil, da ni nič narobe, če ministrova žena prek prijateljice od prijatelja nekaj zrihta, če to zrihta za svojega moža kot prijateljevega prijatelja in ne za svojega moža kot ministra. Če se pri tem niti ne zaveda, da nima vsak možnosti, da bi si zrihtal kaj podobnega, še toliko bolje zanjo.

Skratka, kot nam je razložil tudi Manske, nič ni narobe, če drug drugemu kaj zrihtamo, če le ne zrihtamo tega za politika, ampak za prijatelja.

KPK: Pri vozovnicah ni šlo za korupcijo …

Klemenčič deluje zelo resnobno. Težko si predstavljam, da bi zbijal menskijevske šale, in še težje, da bi kaj takšnega čisto resno zapisal. Zato sem pomislil, da so novinarji kaj narobe povzeli in sem šel še sam brat (delno) poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Niso narobe povzeli. So pa v sveti jezi padli na finto in spregledali druge, prav tako pomembne in bolj obremenilne dele poročila.

Adria je vse do leta 2011 poceni vozovnice podeljevala povsem po domače. Če si poznal pravo osebo, si jo dobil, če je nisi, nisi niti vedel, da ta možnost obstaja. Po mnenju komisije to pomeni, da Adria “vse preteklo obdobje do leta 2011 korupcijskih tveganj pri odobravanju cenejših vozovnic ni obvladovala”.

Takšne vozovnice, podeljene po sistemu, ki ni obvladoval korupcijskih tveganj, je v času, ko je bil minister za javno upravo, dvakrat pridobil tudi Gregor Virant z družino.

Ključna razloga, da komisija vozovnic ni oklicala za korupcijo, sta dva. Prvi je, da so jih Virantovi pridobili prek osebe, ki je takšne vozovnice urejala tudi za druge prijatelje – ena takšna menskijevska gospa, ki vse zrihta –, in zato komisija ne more trditi, da so Virantovi vozovnice dobili zaradi funkcije in ne zaradi prijateljstva.

Drugi je, da je vozovnice na tak način prek različnih znancev dobilo več sto ljudi, tako ni mogoče trditi, da so vedeli, da jih Adria ne podeljuje na transparenten način.

Dvomim, da je Manske bral poročilo KPK, toda ob takšnih izgovorih bi se verjetno od srca nasmejal. Vsem povprečno inteligentnim osebam je jasno, da nekoga pokličeš, da ti nekaj zrihta, če misliš, da tistega nekaj drugače ne moreš dobiti. Če bi lahko preprosto šel do Adrijinega okenca in vprašal, ali imajo morda še kakšno tisto posebej ugodno vozovnico, bi to naredil in ne bi klicaril raznih sošolk s faksa, da pokličejo druge sošolce in poskusijo kaj zrihtat.

Da je to netransparentno in nepošteno, ker pač nimamo vsi istih sošolcev, si bodo na koncu morali priznati tudi v Državljanski listi.

… toda šlo je za kršenje etičnih standardov!

S temi izgovori je Klemenčičeva komisija Viranta rešila pred očitkom korupcije. Toda hkrati ni nikjer napisala, da je bilo po njenem mnenju vse lepo in prav. Nasprotno, v istem odstavku, kot ugotovi, da ni šlo za “darilo v zvezi z opravljanjem funkcije”, tudi zapiše, da je “v tem primeru po oceni komisije relevantno predvsem vprašanje etike in integritete”.

Da ne bi pustila kakšnega dvoma, kaj sama misli o etičnosti zgodbe z vozovnicami, v sklepu poročila poudarjeno zapiše še, da je “ob danes vzpostavljenih standardih etike in integritete (…) nesprejemljivo, da so oziroma bi bile osebe, ki zasedajo ali so zasedale pomembna delovna mesta v javnem sektorju, prejemniki cenejših letalskih vozovnic (…) s strani družbe AA, torej družbe, ki je v večinski lasti in pod prevladujočim vplivom države”.

Ni bila korupcija, bilo pa je v nasprotju z današnjimi standardi etike in integritete, pravi KPK. Povsem nerazumljivo mi je, kako so lahko mediji spregledali to etično presojo in se osredotočili samo na vprašanje, ali je šlo za korupcijo.

Toda, kot bi rekla predsednica vlade, minister, ki se sam ves čas sklicuje na etične standarde, bo že sam najbolje vedel, kaj bi bilo prav, da naredi.

Več lahko preberete na PlanetSiol.