Podarjenemu konju se ne gleda v zobe.
Težko pričakovanim ustavnim spremembam verjetno tudi ne. Vseeno se je zanimivo vprašati, kaj se je pravzaprav spremenilo, da je bilo v petek mogoče sprejeti nekaj, čemur so še pred tednom ali dvema v vladi in njeni vodilni stranki goreče nasprotovali. Tudi poslanci Pozitivne Slovenije so temu vprašanju namenili večino svojih razprav v državnem zboru. Pustimo se jim torej poučiti.
Pozitivna Slovenija se je naučila brati
Pozitivna Slovenija je nasprotovala uvedbi fiskalnega pravila z letom 2015, ker naj ne bi bilo mogoče že takrat uravnotežiti javnih financ. Kaj je danes drugače? So morda ugotovili, da jih bodo vendarle lahko uravnotežili v dveh letih – recimo zaradi dogovora s sindikati in izglasovanega dviga davka na dodano vrednost? Nikakor. Ugotovili so, da fiskalno pravilo uravnoteženja javnih financ z letom 2015 sploh ne zahteva.
Najlepše je to povedala pravnica Maša Kociper: »Letnice 2015 v ustavi ne bo, da bo to vsem jasno. Ta letnica je zapisana v izvedbenem delu ustavnega zakona, ki se ne vpiše v ustavo. Se pravi, tega se ni treba bati. (…) Ugotovili pa smo vsi skupaj, tudi ob pomoči pravnih strokovnjakov, da nam tretji odstavek predlagane spremembe ustave omogoča, da z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino vseh poslancev, določimo način in časovni okvir izvajanja načela, se pravi fiskalnega pravila, merila za določitev izjemnih okoliščin in način ravnanja ob njihovem nastopu. In izjemne okoliščine tudi fiskalni pakt določa ne samo kot okoliščine, ki so vezane na naravne nesreče, ampak tudi velik gospodarski upad države.«
Težava tega argumenta ni v njegovi vsebini, povedano namreč drži, ampak v času, v katerem je bil izrečen. Poslanci so namreč v petek potrdili spremembo ustave, ki jo je ustavna komisija državnega zbora predlagala že maja 2012. Pred natančno letom dni. Besedilo se od takrat ni spremenilo niti za vejico, in vse to, kar nam je Kociprova tako lepo razložila, je enako kot danes veljalo že pred letom.
Poslanci Pozitivne Slovenije so torej porabili leto dni časa, da so se naučili prebrati, kar je bilo predlagano. Za petletnega otroka bi bil to dosežek, za državo pa je katastrofalna izguba časa.
Več: Finance
