Čeprav je bil Cerarjev odstop presenečenje, se je prah okrog tega dogodka zelo hitro polegel. Menda sta bila še najbolj presenečena Židan in Erjavec, ki odstopa tik pred zaključkom mandata nista pričakovala. Tem bolj, ker je bilo tako rekoč skozi celotni mandat te vlade več kot dovolj tehtnih razlogov, da bi se jima Cerar »zahvalil« za sodelovanje, vendar se to ni zgodilo. Želja po vladanju in odločenost ostati v sedlu ne glede na rezultate in posledice za Slovenijo je bila pač močnejša. Celo ne glede na to, da je bila cena za ohranjanje koalicije –tj. obseg potrebnih spregledov za neznanje in kardinalne napake omenjenih koalicijskih partnerjev – vedno večja. Je torej Cerarju »počil film« zaradi nakopičenih nerešenih problemov (arbitraža, NLB, stanje v zdravstvu, vojski, stavke javnega sektorja in grožnja njihove eskalacije, …) ali je bil razlog kaj drugega!?
Kakor koli že, formalni razlog za njegov odstop oz. »kaplja čez rob« naj bi bila odločitev vrhovnega sodišča v zvezi z referendumom. Vendar si prav tega »razloga« Cerar kot pravnik in učitelj študentov prava ne bi smel dovoliti. Zato je bil njegov odstop samo še večji fiasko. Kot je neslavno začela, je ta vlada tudi končala. Bila je rezultat volitev, pred katerimi so najresnejšega kandidata za zmago zaprli in tako škandalozno izločili iz volilne tekme. Končala pa je z odstopom predsednika v okoliščinah, ko je zunanjepolitični položaj in ugled Slovenije na najnižji točki, zadolženost države pa še nekaj višja kot ob koncu prejšnje vlade. Po mnenju mnogih je bila Cerarjeva vlada ena najslabših, če ne celo doslej najslabša vladna garnitura v zgodovini samostojne Slovenije.
Smiselnost razprave o Cerarjevi vladi
Ali ima razpravljanje o tej vladi sploh kakšen smisel!? V luči bližnjih državnozborskih volitev vsekakor, kajti kakorkoli pogledamo, je bila koalicija rezultat večinske odločitve volivcev, kljub vprašljivi legitimnosti in zelo nizki volilni udeležbi. Poleg tega ni mogoče kar tako mimo slabih rezultatov njenega delovanja in jih nekritično spregledati.
Zato bi se moral vsak volivec, ki čuti vsaj kanček odgovornosti do naroda in države vprašati, ali ni k izvolitvi Cerarjeve vlade pripeval tudi sam. Bodisi, ker je morda (znova) nasedel propagandi novih obrazov, bodisi, ker svoje volilne pravice ni izkoristil in je odločitev neodgovorno prepustil drugim.
Kratka analiza rezultatov Cerarjeve vlade
Skušajmo torej vsaj okvirno analizirati delovanje in rezultate te vlade in utemeljiti trditev iz naslova članka, da si podobne ne smemo več privoščiti. Uvodoma je potrebno omeniti, da je poleg potrpežljivosti ena od značilnih lastnosti Slovencev tudi nagnjenost k pozabljivosti. Koliko volivcev se še spomni začetkov Cerarjeve vlade, ko mandatar več kot pol leta ni mogel stabilizirati ministrske ekipe. Menjave ministrov so se vrstile kot po tekočem traku zaradi razlogov, ki so bili eden bolj škandalozen od drugega.
Ob tem sta se zelo konkretno razkrila »blišč in beda« novega obraza; predvsem dejstvo, da je imel zelo slab vpogled v organizacijsko in kadrovsko strukturo svoje stranke. Tako so mu lahko sugerirali in tako rekoč serijsko podtikali kadrovska »kukavičja jajca«. Pa tudi kasneje so se težave z vladno ekipo še kar nadaljevale. Še v prvi polovici mandata smo bili priča odmevnima odstopoma ministrov iz profesorske kvote, katerih odstop je bil posledica prejemanja izplačil za t. i. stalno pripravljenost.
O številnih, vendar v vseh primerih neuspešnih interpelacijah ministrov, pa sploh ne kaže izgubljati besed. Morda samo to, kar je omenjeno že v uvodu, da nobena še tako upravičena interpelacija ni mogla biti uspešna. Številčna prevlada poslancev koalicije je vselej poskrbela, da so »naši« ostali na položajih, koalicija pa v sedlu. So pa kadrovske perturbacije vlade zahtevale izjemno veliko časa in ukvarjanja same s sabo, poleg tega pa tako fluidna vlada tudi ni mogla imeti posebnega ugleda na mednarodni sceni. Polomija z arbitražo, fiasko s teranom, brezglavi poskus priznanja palestinske države, izguba občutka za obveznosti, ki izhajajo iz članstva v Natu in EU ob hkratnem protežiranju stikov z Rusijo, kljub njeni agresivni politiki, so samo še dodatno pripevali k poslabšanju zunanjepolitičnega položaja in ugleda Slovenije.
Slovenija ostaja nepripravljena za soočenje z naslednjo recesijo
Od države, ki je bila še v letu 2008 zgled uspešne in zaupanja vredne nove članice EU, smo samo deset let kasneje pristali na ravni malodane brez ugleda in na repu uspešnosti po skoraj vseh pomembnih primerjalnih kriterijih. Zelo pomemben delež je k temu pripevala tudi ta vlada z omenjenimi hudimi spodrsljaji ter z dejstvom, da ni izkoristila ugodnih gospodarskih gibanj v najpomembnejših članicah EU, ki so ključne gospodarske partnerice Slovenije, za izboljšanje strukturnih neravnovesij.
Tako razen sprejetja Zakona o fiskalnem pravilu in vzpostavitve fiskalnega sveta ni izvedla niti enega omembe vrednega ukrepa, ki bi Slovenijo usposobil za soočenje z naslednjo recesijo, ki jo nekateri napovedujejo že v začetku 20-tih let. Pri tem velja spomniti, da je bila ustanovitev fiskalnega sveta obveznost, ki jo je Slovenija sprejela z ratifikacijo mednarodne pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Kljub temu je postopek potekal z velikimi težavami in odpori.
Tako je bil potreben skoraj cel mandat, da je bil končno v marcu 2017 ustanovljen fiskalni svet, katerega naloga je nadzor nad državnim proračunom s ciljem preprečiti srednjeročno neuravnotežene prihodke in odhodke ter posledično zadolževanje države. Nadzorni organ torej, ki bi ga morali vzpostaviti v lastnem interesu in brez pomišljanja, ne pa s stisnjenimi zobmi zaradi ratifikacije mednarodne pogodbe.
Strukturni primanjkljaj ostaja generator proračunskih neravnotežij
Na najtežjem segmentu, tj. pri odpravljanju strukturnega primanjkljaja kot ključnega generatorja proračunskih neravnotežij, pa, kot rečeno, ni bilo narejenega praktično nič. Vse to je Cerar »junaško« prepustil svojemu nasledniku skupaj z »aperitivom«, ki ga predstavlja nedokončana zgodba s stavko javnega sektorja. Tako čaka novo vlado že takoj na začetku zelo težka in zahtevna problematika, ki zadeva zdravstvo, pravosodje, vojsko, izobraževanje, delovnopravno in družinsko politiko (ukrepi za podporo družini in mladim, ki so temelj zdrave in zanesljive narodove prihodnosti sploh), če omenimo samo najbolj kritične segmente.
Nujna bo tudi čimprejšnja sanacija zunanjepolitičnega položaja države, ki pa je možna samo ob resnični demokratizaciji slovenske družbe in vzpostavitvi države, kakšno smo pričakovali na plebiscitu in je njeno bistvo konkretizirano z zahtevami Majniške deklaracije 2014, katere prvo podpisniki smo tudi člani Skupine katoliških izobražencev v Mariboru.
