J. Šoba, Portalplus: Nebo je modro in Cerar je strel v prazno, pa kaj potem

Počasi mi gre že na živce, ker smo zadnje čase vsi tako ogorčeni, presenečeni in seveda pametni. Strašno lahko je biti kritičen in udrihati po Cerarju in tem, čemur on pravi koalicijska pogodba. Ja, res je, vsi, ki podrobneje poznajo situacijo, se strinjajo, da bo koalicija, katere obrisi se kažejo na obzorju, bolj kot ne še en strel v prazno. Pa kaj. Ni prvi in zagotovo ni zadnji.

Koalicijska pogodba in ukrepi, ki so v njej zapisani, oziroma bolj niso, tudi niso nič novega. Ne razumem čemu se tako čudimo. Ali je kdo pričakoval karkoli drugega? Obnašamo se, kot da so bile dosedanje koalicijske pogodbe napisane z natančnostjo kemijskega postopka in vestno izvedene do pike natančno. Vse koalicijske pogodbe so nejasne in puščajo prostor za svaštarjenje. No, razen Karlov regres za upokojence, ta je jasen in glasen, seveda. Bravo Karl in upokojenci.

Cerarjevi kritiki pišejo in govorijo tako, kot da je bilo do sedaj vodenje te države podobno delovanju švicarske ure in smo vsi presenečeni, ker se s Cerarjem prvič pojavlja piškava koalicijska pogodba, medel vodja in za lase privlečena koalicija. Kaj pa ste pričakovali? Resne reforme? Vizijo? Odločnost? Dajte ga no lomit. Slovenci gremo raje bolj “na ziher”.

Cerarjeva zmaga je sama po sebi dokaz, da si ljudje ne želijo sprememb, temveč varnosti. In nič ni bolj varno od tega, kar že poznaš. In če pogledamo na to z racionalnega vidika, sploh ni tako neumno. Logika je nekako sledeča. Res je, da ne bo bolje, a zagotovo ne bo slabše. Zakaj bi karkoli spreminjali? Lepo glavo dol, rep med noge in pridno v vrsti pa da ne bo kdo ven štrlel. Pametnim in ambicioznim nimamo kaj ponuditi, bogatih pa tako ali tako ne maramo; za vse naštete je torej na voljo tujina, kjer vas bodo veseli, tukaj pa bolj cenimo varno povprečnost, birokratski formalizem in pohlevno poslušnost.

Zato se nehajmo čuditi temu, da gre država počasi k vragu. Takšni pač smo. Ker nadpovprečne in tiste, ki štrlijo iz sivine, skoraj dobesedno izganjamo, ne moremo napredovati v narod vodij in presežkov. Smo pač na poti nazadovanja v narod hlapcev in povprečnežev, ki se tiho z nezadovoljstvom prebija z dneva v dan in za to krivi usodo, ki mu je menda nenaklonjena vsaj od takrat, ko grofje Celjski niso uspeli sproducirati moškega potomca.

Dajmo se že enkrat sprijazniti z dejstvom, da nismo zreli za demokracijo, še manj pa za kapitalizem. Demokracijo in volitve smo uspeli spraviti na raven hibrida instant reality šova in top shop prodaje. Kapitalizem po slovensko pa zgleda tako, da poslanec pokliče lobista, ki pokliče direktorja v državno banko, ki da nezavarovan kredit kolegu direktorju državnega podjetja, da ta pripravi prevzem. Za to preko medijev navija peti kolega, ki dela na državni televiziji, ovce pa pridno blejajo “štiri noge dobro, dve nogi slabo”, in med tem, ko se jih striže, pet prijateljev na njihov račun igra golf na kakšnem eksotičnem otoku z ugodno davčno zakonodajo.

Nas ovc pa nič ne moti, ko nas strižejo, ker so nam ob tem vrgli pest slame za prežvekovat in nam seveda na informativni oddaji ob 19. uri razložili, da je za nas, državo in naše otroke to, da nas brijejo, silno pomembno in dobro, pa še okolju prijazno in trajnostno povrh. Ustvarili smo si sistem, kjer je kraja sprejemljiva, če je opravljena v imenu in na račun skupnega dobrega, višjih ciljev, v obrambi nacionalnega interesa in seveda, če se lokalna medijska elita z njo strinja.

Tisti, ki mislijo, da bo Miro Cerar na tem ali katerem koli drugem področju naredil karkoli revolucionarnega, karkoli bistveno drugačnega, karkoli izjemno dobrega ali slabega, bodo silno razočarani. Cerar je povprečje povprečja. V svojem bistvu je povprečje vseh dosedanjih predsednikov vlad in zato je tudi dosegel takšen uspeh. Če bi v mešalec vrgli vse dosedanje predsednike in predsednice vlad RS in jih temeljito premešali, bi na koncu ven padel Cerar kot njihov najmanjši skupni imenovalec.

Cerar tako ne bo ne pretirano dober ne pretirano slab, ne desen ne lev, ne cerkven ne anticerkven, ne kapitalist ne socialist, ne liberalec in ne konservativec. On bo nevtralen, beige bel, v popolnem središču, morda bo od predhodnikov le za odtenek bolj birokratski in pravniško formalističen. Kot vsi predsedniki vlad pred njim bo nekaterim nekaj vzel, drugim bo nekaj dal, opozicija bo žvižgala in pripravila kakšno interpelacijo, koalicija ploskala in zagovarjala svoje ministre, ovce bodo še naprej blejale in tistih pet prijateljev bo še vedno igralo golf na eksotičnem otoku.

Ves vik in krik, ki ga zganjamo okoli njega, je zato popolnoma nepotreben. Pod Alpami bo torej vse po starem, z ali brez Mira Cerarja. Vse bo še naprej v povprečju in na ustaljenih tirnicah, nobenih sprememb ne bo, ker si jih, če smo čisto iskreni, sploh ne želimo in smo srečni, ker je tako kot je.

Vsem mojim kolegom liberalcem, med katere se ponosno štejem, bi rad torej povedal, da je ocenjevanje in kritiziranje Cerarja in njegovega programa v tem trenutku morda blagodejno za njihovo duša, a popolnoma brezpredmetno. Program ni dober, ja, v redu, to že vrabci čivkajo in kaj potem. Tretjina volilnega telesa je očitno ocenila drugače.

Igra se je odigrala, Cerar je zmagal, liberalci pa smo izgubili. Imeli smo priložnost na volitvah pokazati koliko nas je in očitno nas ni prav dosti. Nihče pa ne mara zagrenjenih luzerjev. In od tega, da ponavljamo kako so zmagovalci nesposobni in zanič, mi luzerji pa super, oh in sploh, ne bo kruha. Spet se bo izkazalo, da smo liberalci z besedami pravi mojstri, v izvedbi pa bolj švoh. Ni je težave na katero se ne bi spoznali in za katero nimamo rešitve.

Več lahko preberete na Portalplus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.