J. Prunk, Delo: Jože Pučnik – najbolj primeren za kaznovanje

Biografija o Jožetu Pučniku: Njegovo vodilo – če gredo javne zadeve narobe, jih je treba spremeniti.

Preteklo jesen smo dobili prvo obsežno biografijo slovenskega sociologa, političnega misleca in politika dr. Jožeta Pučnika, strokovno zgodovinsko delo, ki ga je napisala Rosvita Pesek. Pričakovali bi, da bo o takšni knjigi, ki zadeva naš čas, naše probleme in nas vse, veliko odmevov v tiskanih medijih. Toda pojavil se je en sam, in to negativen.

Pozitivno stališče avtorice do Jožeta Pučnika je prof. dr. Boža Repeta tako ujezilo, da se je hudo spozabil zoper akademsko dostojnost. Peskovi je očital (v Mladini), da »je bil njen zgodovinski doktorat zgolj izlet po sili razmer (s politično angažiranega novinarstva) na področje zgodovinopisja, ne pa želja in očitno tudi ne sposobnost pisati po merilih zgodovinopisja.« Po kakšnih merilih pa je potem Rosvita Pesek pridobila doktorat zgodovinske vede pri mentorju profesorju Božu Repetu?

Najprej o metodi Peskove pri pisanju Pučnikove biografije. Potrudila se je zbrati čim več virov, zelo različnih vrst, od javnih do sodnih arhivov, zapisnikov (nepopolnih) Demosovega predsedstva, Državnega zbora Slovenije, velikega števila časopisnih in RTV virov, publiciranih Pučnikovih knjig in člankov ter zasebnega gradiva pri Pučnikovih sorodnikih in prijateljih. To nalogo je z veliko dela in truda opravila dobro in po tej plati prihodnji raziskovalci ne bodo mogli odkriti veliko novega gradiva.

Drugo vprašanje, ki se postavlja zlasti strokovnemu bralcu, je, koliko in kako je Peskova postavila Pučnika v kontekst časa in razmerje do njegovih sodobnikov in sodelavcev ter prijateljev. Iz takega konteksta je moč marsikaj pojasniti in oceniti predstavljeno osebo, čeprav v prvi vrsti govori zanjo njeno lastno obnašanje in delo. Pri postavljanju v razmerje z drugimi bi se dalo še marsikaj povedati, kar pa bi bolj govorilo o drugih kot o samem Pučniku.

Tretje vprašanje je analiza Pučnikovega dela, interpretacija le-tega oziroma zgodovinska ocena. Zgodovinska ocena v glavnem sledi normalno iz dobro opravljenih prvih dveh faz postopka: zbira virov in postavitve v zgodovinski kontekst. Seveda pa pri vsaki zgodovinski oceni nekega zgodovinskega pojava, dejanja, osebe igra vlogo še subjektivni moment raziskovalca. Ocena je toliko boljša, bolj objektivna, kolikor bolj se je avtor uspel dvigniti nad svoje ideološko prepričanje.

On v zapor, njegovi prijatelji v tujino

Iz knjige Rosvite Pesek je razvidno, tudi sama to pove, da je naklonjena osebi in delu Jožeta Pučnika. Toda menim, da njena simpatija ne prekorači tiste meje, da bi o njem pisala navijaško in neresnično. Peskova je poskušala pokazati celotno Pučnikovo življenje od otroških let do upokojitve in še nekaj let po njej do smrti.

Vse življenje je strnila v kronološkem redu v devetnajst smiselnih poglavij. Avtorica v prvih dveh poglavjih Otroštvo in Gimnazijska leta ugotavlja, da se je kmečki sin Jože Pučnik doma na kmetiji navzel navad trdega discipliniranega dela in trdne življenjske volje, ki sta bila temelja njegovih življenjskih uspehov.

Med študijem filozofije v Ljubljani v letih 1953–1958 pa si je dokončno izostril svoje življenjske vodilo: »če gredo javne (politične in gospodarske) zadeve narobe, jih je potrebno spremeniti« – in on je v sebi čutil poklicanost in voljo za takšno spreminjanje. Ta lastnost mu ni prinašala samo uspehov, ampak pri Slovencih, nagnjenih v potrpežljivost in konservatizem, tudi kritiko in kaznovanje.

Ob njegovi hudi kazni, 9 let zapora, za kritični članek Naša družbena stvarnost in naše iluzije, ki ga je napisal v dogovoru s tovarišijo mladih kritičnih asistentov ljubljanske univerze, Veljkom Rusom, Tarasom Kermaunerjem in Primožem Kozakom, Peskova navaja oceno Pučnikovega prijatelja, filozofa Iva Urbančiča (iz poznejšega časa), da je bil Jože Pučnik »kot kmečki sin najbolj primerna oseba za kaznovanje, ker ni imel nobenih političnih zaščitnikov, kot so jih imeli njegovi ljubljanski prijatelji, sinovi imenitnih političnih očetov«.

To se mu je primerilo potem še enkrat, leta 1964, ko je bil zaradi zelo argumentiranega sociološkega članka o problemih slovenskega kmetijstva še drugič obsojen na 3-letni zapor, njegovi prijatelji pa zaradi politično mnogo bolj nevarnih predlogov poslani na študij v inozemstvo.

Več lahko preberete v Delu.