J. Ličen, Radio Ognjišče: Na poti v Emavs

Vsako leto znova se me močno dotakne pot učencev v Emavs. Ko sem bila majhna sem vedno po veliki noči čakala, da se bo tudi meni na poti pridružil Gospod. Leta so tekla in kaj kmalu sem spoznala, da so to le otroške sanje, vedno bolj pa spoznavam, da ga lahko srečam vsak dan v podobi človeka, ki zna in zmore deliti kruh in govoriti o usmiljenju tako, da srce gori. Tudi v letošnjem velikonočnem času je še vedno med nami kar nekaj ljudi, ki znajo iz Božje besede črpati moč, po svetu je vedno več takih, ki jih opogumlja beseda in zgled papeža Frančiška. Žal pa se naš novodobni Emavs pogosto konča v množici beguncev, v bančni luknji ali na Centrih za socialno delo, pri izkoriščanih delavcih v gozdovih in na gradbiščih, da o Hudi jami niti ne govorim; nekateri pričakujejo, da bodo Gospoda srečali v glasu ulice, drugi v bančnih oazah, tretji se moramo vprašati. »Gospod kje si, kje je naša pot?«

Po vsakem odkritem škandalu se sprašujem a je sploh še kakšna možna varianta človeškega pohlepa in neumnosti, ki je nismo v teh petindvajsetih letih naše tako zaželene samostojnosti doživeli. Doumeti moramo, da Slovenija ni oaza miru ali raj pod Triglavom, kot radi rečemo, pač pa v dobrem in slabem del svetovnega dogajanja. Družba, država, žal, tudi Cerkev, je padla na izpitu; oceno nezadostno, kot jo je predsednik dal vojski, si dajemo tudi na področju sociale, zdravstva, šolstva, da o gospodarstvu niti ne govorim. Že ustaljena praksa je, da za vse slabo krivimo državo in medije. Nekateri res pretiravajo ali zaradi tolerance obstoječemu sistemu pljuvajo v veter. Toda veter veje, koder hoče in nemalokrat se zgodi bumerang. Moramo si priznati, da tudi svetovni učitelji demokracije doživljajo enako.

Begunci, migranti tavajo, trpijo, umirajo. Koga to več zanima? Glavno, da gre njihov mimohod mimo naše dežele, mimo našega doma. Učenca sta na poti v Emavs povabila sopotnika naj se jima pridruži pri mizi; sprašujem se a bi tudi mi, neverni ali pravoverni to storili? Ko se zgodi teroristični napad v Evropi nas še vedno presune, ker je blizu, obsojamo z vsemi demokratičnimi ukrepi in prav je tako; a imamo enako mero sočutja tudi takrat, ko na vojnih žariščih v Afriki ali na Bližnjem vzhodu umirajo množice ljudi, med njimi tudi otroci?

Z zanimanjem smo spremljali sojenje v Hagu. Spet smo bili priča polovičarstvu. Enega obsodit, drugega ne, za isto stvar, za tisoče zavedenih, za tisoče mrtvih, za tisoče pregnanih. Težko je razumeti, če se osredotočimo na Balkansko morijo pred dvajsetimi leti, toda če imamo v sebi vsaj trohico samokritičnosti in pomislimo na plastične zabojčke kosti ljudi, ki so živeli in umrli v našem raju pod Triglavom pred sedemdesetimi leti je tudi naša pravičnost pod velikim vprašajem. V letu usmiljenja je čas, kaj čas, dolžnost, da mrtve pokopljemo. Če bomo naredili samo to, bo Slovensko leto usmiljenja upravičilo vstop skozi sveta vrata.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.