Čakajoč na tranzicijsko pravičnost
Letos je minilo že šestindvajset let od padca komunističnega režima v srednje- in vzhodnoevropskih deželah. V tem času so nekatere izmed njih doživele občuten gospodarski napredek, druge pa že desetletja stopicajo na mestu. Vsem pa je skupno, da jih tako ali drugače še vedno preganjajo duhovi neporavnanih računov in vprašanj iz polpretekle zgodovine, ki načenjajo mlade demokratične in pravne države v Srednji in Vzhodni Evropi. Ne znajo ali ne zmorejo se do njih učinkovito opredeliti in jih za vedno pregnati, zaradi česar se vse globje potapljajo v navidezno brezizhodne težave.
Medel sodni odziv
Zgodovinsko dejstvo je, da je bilo povsod po Srednji in Vzhodni Evropi v času komunističnega totalitarnega sistema storjenih nešteto hudodelstev in sistematičnih kršitev človekovih pravic. Ali je po več kot petindvajsetih letih od padca totalitarnih režimov še vedno čas za pregon domnevnih sistematičnih kršitev človekovih pravic? Sodni odziv na storjena in pretrpljena hudodelstva je bil v vseh teh petindvajsetih letih medel. Večina storjenih hudodelstev zoper človečnost in kršitev človekovih pravic je do sedaj še neraziskanih in nepreganjanih. Le peščica držav, kot so Poljska, Češka, Nemčija in baltske države, so preganjale in kazensko obsodile nekatere izmed domnevno odgovornih za kršitve mednarodnega prava. Tem državam se v zadnjih letih pridružuje še Romunija. Pritožbeno sodišče v Bukarešti je denimo letošnjega julija obsodilo Alexandruja Visinescuja, nekdanjega agenta Securitate, zaradi njegovega sodelovanja pri sistematičnih kršitvah človekovih pravic. Vse druge države, vključno z državami nekdanje Jugoslavije, ustreznih kazenskih preiskav niso sprožile oziroma so bile pri njih neuspešne zaradi različnih razlogov. Večina teh težav izhaja iz nadaljevanja kontinuitete starih nomeklatur tudi po demokratizaciji.
V zadnjih petindvajsetih letih je bilo že marsikaj zamujeno. Zato morda na prvi pogled pregoni ne morejo biti tako učinkoviti ali uspešni, kot bi bili, če bi bili sproženi že takoj po padcu totalitarnih režimov. Vendar je dandanes še vedno čas za pregon še živečih storilcev – ne samo, da se ugotovi individualno kazenskopravno odgovornost za storjene kršitve, ampak tudi, da se znova simbolično zapiše, da je prejšnji totalitarni režim sistematično kršil tiste vrednote, ki utemeljujejo sodobne države v tem delu Evrope.
Projekt Justice 2.0
Takšni izzivi so pred leti sprožili ustanovitev Platforme evropskega spomina in vesti (European Platform of Memory and Conscience), ki je s sedeža v Pragi povezala javne in zasebne institucije z vseh koncev Srednje in Vzhodne Evrope in drugod na področju sprave, spomina in pregona totalitarnih hudodelstev. Platforma je bila ustanovljena z namenom sodelovanja med omenjenimi institucijami, s ciljem ozaveščanja širše javnosti o grozotah, hudodelstvih in sistematičnih kršitvah totalitarnih režimov.
Lani je Platforma začela s pionirskim projektom Justice 2.0 na področju identifikacije, preiskave in pregona totalitarnih hudodelstev in domnevnih storilcev. Lansko jesen je tako objavila javni mednarodni poziv za predložitev primerov v obravnavo skupini pravnih strokovnjakov s področja prava človekovih pravic in mednarodnega kazenskega prava. Vodstvo Platforme v Pragi je iz prispelih primerov v obravnavo strokovnjakom predložilo dve skupini primerov, in sicer zadevo umorov posameznikov na mejah nekdanje Češkoslovaške z Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo v času trajanja komunističnega režima, ter pregon skoraj milijon Turkov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s strani bolgarskega komunističnega vodstva na čelu s takratnim generalom Živkovom.
Petčlanska komisija pravnih strokovnjakov je celotno predloženo dokazno gradivo skrbno preučila in v relativno kratkem času podala svoje stališče do dveh predloženih primerov. Strokovnjaki so glede predloženih dokazov o ubijanju na češkoslovaški meji soglašali, da je ubijanje oziroma umore mogoče preliminarno opredeliti kot eno od izvršenih oblik hudodelstva zoper človečnost, ki so bila že v času njihove storitve prepovedana. Raziskovalci so v čeških arhivih našli dokumentacijo in gradiva, ki povezujejo tri še živeče člane politbiroja češkoslovaške komunistične partije z umori na meji. Ta organ ni bil z njimi samo seznanjen, temveč jih je tudi neposredno odobril. Zbranih je dovolj dokazov za začetek kazenskopravnega postopka. Od Platforme je odvisno, kako bo naprej ukrepala v tej zadevi in ali bo sprožila ustrezne postopke pred češkimi sodišči oziroma pred katerimi drugimi evropskimi sodišči na podlagi ekstrateritorialne oziroma univerzalne pristojnosti.
V drugi skupini primerov je skupina strokovnjakov preiskovala pregon Turkov iz Bolgarije konec osemdesetih letih, tik pred padcem komunističnega režima. Skupina strokovnjakov je pogojno ugotovila, da bi v tem primeru lahko šlo za izvršitveno obliko »prisilne preselitve prebivalstva« v povezavi z nedovoljenim preganjanjem zaradi rasnih in etičnih razlogov. Strokovnjaki so se strinjali, da je potrebno v bolgarskih arhivih in drugje pridobiti več dokazov, ki bi omogočili uspešen začetek kazenskopravnega postopka.
Delo skupine pravnih strokovnjakov in njihove ekspertize predstavljajo dobro začetno podlago za nadaljevanje dela. Na podlagi dela Platforme na projektu Justice 2.0 je bil spomladi posnet film o trpljenju žrtev in iskanju domnevnih storilcev. Pri tem se zdi, da bi morala Platfoma v prihodnje raziskati tudi najhujše množične kršitve človekovih pravic, ki so se dogajale predvsem na območju Hrvaške in Slovenije. Ob tem seveda ne gre pozabiti dejstva, da je bilo za razliko od Nemčije, Poljske, Češke in drugih postkomunističnih držav velika večina arhivov nekdanje slovenske SDV uničenih oziroma skritih, kar bo seveda med drugim močno otežilo delo morebitnim preiskovalcem.
Pobuda za ad hoc regionalno sodišče
Delo Platforme na področju identifikacije in pregona je seveda šele začetek, saj, žal, na ozemlju Srednje in Vzhodne Evrope ne manjka krajev množičnih hudodelstev in kršitev človekovih pravic. Tudi domnevni kršilci človekovih pravic še živijo.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
