Večina kolumbijske družbe si že vrsto desetletij želi pobegniti iz primeža kulture strahu, ki jo povzročajo različni akterji v kontekstu njene državljanske vojne in začaranega kroga kršenja človekovih pravic. Da tranzicijske družbe zmorejo učinkovito obrniti list temnega poglavja svoje polpretekle zgodovine, se morajo opredeliti do najhujših storjenih hudodelstev in preganjati njihove domnevne storilce.
V konfliktnih družbah se nasprotujoče strani pogosto težko dogovorijo o koncu oboroženih spopadov, kaj šele o ustanovitvi sodnih mehanizmov za uveljavljanje odgovornosti domnevnih storilcev. Včasih se zgodi skoraj čudež, ki ga nihče ne pričakuje. Kolumbijski predsednik, Juan Manuel Santos, in vodja levičarskega gverilskega gibanja Farc-EP, Rodrigo Londoño Echeverry, sta 23. septembra v Havani podpisala dogovor o ustanoviti posebne jurisdikcije za mir (Acuerdo de creación de una Jurisdicción Especial para la Paz). Z drugimi besedami, po desetletjih državljanske vojne in letih težkih pogajanj je kolumbijskim oblastem in največji uporniški skupini uspelo podpisati sporazum o ustanovitvi ad hoc jurisdikcije za mir, ki bo imela pristojnost preganjati domnevne storilce z vseh strani državljanske vojne.
Celotno besedilo sporazuma trenutno še ni javno dostopno, temveč so objavljene samo njegove glavne točke (v španščini). Sporazum na začetku v 2. točki poudarja, da sta pogodbeni stranki zavezani uresničevanju pravic žrtev in procesu tranzicijske pravičnosti, vključno z ustanovitvijo Komisije za resnico, sožitje in preprečevanje ponavljanja hudodelstev in sistematičnih kršitev človekovih pravic. Sporazum nato v 3. točki predvideva ustanovitev posebne jurisdikcije za mir, ki bo sestavljena iz dveh delov: pravosodnih oddelkov (Salas de Justicia) in sodišča za mir (Tribunal para la Paz). Njihova naloga naj bi bila izključiti »nekaznovanost, pridobiti resnico, prispevati k povračilu žrtvam in soditi ter kaznovati odgovorne za huda hudodelstva med oboroženimi spopadi, predvsem tista najhujša in reprezentativna, kar bi preprečilo njihovo ponavljanje« (3.točka).
Razveseljivo je, da bodo organi posebne jurisdikcije lahko teoretično enakovredno preganjali domnevne storilce tako na vladni kot tudi na uporniških straneh državljanske vojne oziroma notranjega oboroženega konflikta (5. člena). Takšen dogovor je v katerikoli družbi težko doseči, zato sodi med najkakovostnejše člene in dosežke sporazuma. Kako bo sicer ta zaveza uresničena v praksi, bo pokazal čas, saj pregonu najvišjih struktur kolumbijske vojske močno nasprotujejo politične skupine povezane z nekdanjih predsednikom republike, Alvarom Uribejem, ki je sporazum že označil za nepotrebnega.
V konfliktnih in postkonfliktnih družbah se je težko zedniti o načinu prehoda iz vojnega v povojno stanje. Vse prepogosto vpleteni akterji zahtevajo amnestijo pred pregonom za vojna hudodelstva, hudodelstva za človečnost in genocid, se pravi za temeljne prepovedi mednarodnega kazenskega prava. Kolumbijski sporazum je ena izmed redkih izjem, saj iz stvarne pristojnosti ne izključuje omenjenih treh najhujših hudodelstev, s čimer sledi pravilom mednarodnega običajnega prava. Še več, v 4. točki določa, da bodo predmet amnestije lahko le najmilejša politična kazniva dejanja. Sporazum pa iz amnestije ne izključuje ne le najhujša tri hudodelstva, ampak še druga »resna kazniva dejanja, kot so ugrabitve ali druge hujše oblike odvzema prostosti, mučenje, prisilno razseljevanje, prisilna izginotja, izvensodne usmrtitve in spolno nasilje« (4. točka). Vse omenjene oblike kršenja človekovih pravic so različni akterji v zadnjih desetletjih na kolumbijskem ozemlju izvajali sistematično, vsesplošno in premišljeno, zaradi česar je nujno in primerno, da se jih tudi preganja.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
