J. L. Černič, Iusinfo: Vprašljiva praksa Ustavnega sodišča?

Ustavna pritožba je temeljno sodno sredstvo za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem ustavnem redu. Njen namen je učinkovito varovati človekove pravice pravnih subjektov. V zadnjih letih lahko opažamo, da postaja dostop posameznikov z ustavno pritožbo do vsebinske obravnave pred Ustavnim sodiščem vse bolj omejen, če že ne popolnoma onemogočen. Ali je takšna praksa Ustavnega sodišča v formalno svobodni in demokratični, vendar še vedno tranzicijski družbi, sprejemljiva, primerna in nujna?

Slovenska ustava v 6. alineji 160. odstavka določa, da Ustavno sodišče »odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti«. Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) pa v 1. odstavku 50. člena določa, da se ustavna pritožba »lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe pod pogoji, ki jih določa ta zakon.«

Senat Ustavnega sodišča vse prepogosto s sklepom ne sprejema ustavnih pritožb v obravnavo z naslednjo pomanjkljivo obrazložitvijo: »Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b. člena Zakona o ustavnem sodišču… Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člen ZUstS …«

55.b. člen v drugem odstavku določa, da se »ustavna pritožba sprejme v obravnavo: – če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.« Ustavno sodišče se v sklepih, s katerimi ne sprejme pritožbe v obravnavo, sklicuje na ta famozni drugi odstavek 55.b. člena. Druge obrazložitve ne podaja, kar je milo rečeno zaskrbljujoče. Tako Ustavno sodišče v sklepih, kjer se sklicuje na drugi odstavek 55. b. člena ne pove ali je šlo v konkretnem primeru za prvo ali drugo alternativo, torej ali pritožbo ni sprejelo v obravnavo, ker kršitev človekovih pravic ni imela hujših posledic za pritožnika, ali pa ni šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje, katerega razrešitev bi lahko bila splošno koristna. Nič od tega. Pritožnik lahko ob prejemu sklepa le ugiba ali je šlo za prvo ali drugo možnost, ali pa kar obe.

Še bolj zaskrbljujoče je, da Ustavno sodišče ne vidi potrebe po obrazložitvi sklepov. V interesu pravne varnosti in predvidljivosti je, da bi bili pritožniki seznanjeni v katerih primerih bi bilo verjetneje, da bo Ustavno sodišče zadevo vzelo v obravnavo. Odvetniki bi tako znali bolje svetovati svojim strankam, kdaj naj oziroma kdaj naj ne vložijo pritožbi glede na prejšnjo prakso, ki bi izhajala iz obrazložitev sklepov. Tako danes ni jasno kakšni so pogoji za sprejem zadeve v obravnavo iz razloga razrešitve pomembnega pravnega vprašanja. Da ne omenjamo tega, da je pravica do obrazložitve pomembna sestavina vseh sodnih odločb. Nasprotno, drugi odstavek 55.a. člena jasno in taksativno našteva primere kršitev človekovih pravic, ki se štejejo, da ne povzročajo »hujših posledic za pritožnika«.

Več lahko preberete na Iusinfo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.