Dečki in deklice po vsem svetu sanjajo, da bodo nekoč morda lahko zaigrali na svetovnem nogometnem prvenstvu oziroma da bodo vsaj kdaj navijali za svojo reprezentanco, ki bo tam nastopila. Sanjajo kako bodo zabili gol v reprezentančnem dresu. Le redkim bo uspelo, za večino njih se sanje ne bodo izpolnile, še posebej, če prihajajo iz majhnih dežel. Svetovno nogometno prvenstvo nam zato vsi – od televizije, transnacionalnih korporacij do izdajateljev albumov s sličicami – prodajajo kot ideal. Kot nekaj največjega, kar obstaja v tem človeškem svetu.
Resničnost seveda ni nikoli takšna kot se zdi na televizijskem zaslonu ali v popolno napolnjenem dečkovem albumu s sličicami. Tako bodo dečki v vasici v Keniji vsak večer priklopljeni na edini televizor, podobno kot prebivalci Teherana ali revnih sosesk na obrobju ostalih afriških in tudi azijskih in južnoameriških mest. Vsakodnevni problemi bodo vsaj za nekaj ur pozabljeni, nogomet bo za nekaj časa postavil v ozadje vse ostale probleme. Po drugi strani bo letošnje svetovno prvenstvo za mesec dni odkrilo tudi resnične probleme v brazilski družbi. Nogomet že dolgo ni več le najpomembnejša postranska stvar, če je kdaj sploh bila, temveč sredstvo za dober posel in zaslužek različnih industrij, od prodajalcev prehrambnih izdelkov, telekomunikacijskih storitev do pobiralcev stav.
Prvi pomislek, ki se pojavi ob razmišljanju ob letošnjem prvenstvu je, ali je prav, da prvenstvo poteka v državi, kjer večina prebivalstva živi v revščini v favelah, kjer je javno zdravstveno varstvo neučinkovito in, kjer je izobraževanje dostopno le posameznikom, ki so se rodili v »pravih« družinah? Odgovore na takšna vprašanja bi morala podati Svetovna nogometna organizacija v obliki smernic za izbiro prirediteljev nogometnih prvenstev. Smernice bi morale poleg ocene infrastrukturne sposobnosti države za organizacijo tako velikega športnega tekmovanja vključevati tudi oceno družbenega tveganja. Slednje je še zlasti izrazito v državah z visoko stopnjo neenakosti po Giniju.
Da tako brazilske oblasti kot tudi FIFA niso bile pripravljene na socialne nemire kažejo zadnji nemiri v Rio de Janeiru in Sao Paolu, in nenazadnje tudi konstante demonstracije v času lanskoletnega pokala konfederacij. Brazilija bi verjetno teh nekaj zapravljenih milijard dolarjev lahko porabila za javne socialne storitve in za vnovični zagon zaspanega gospodarstva, ki ga ne bo zbudilo niti to prvenstvo. Ali je to lahko razlog za zavrnitev podelitve organizacije dogodka državi, ki se sooča s takšnimi težavami? Takšno prvenstvo je zagotovo stvar prestiža za vsakokratno vlado, pri čemer se je njegovi organizaciji težko kar tako odpovedati. Zagotovo pa je res, da bi se FIFA morala bolj posvetiti širšim družbenim vprašanjem v državah kandidatkah kot le potencialnim finančnim učinkom organizacije prvenstva. Ta zagotovo ne deluje v nekem vakuumu izven socialnega konteksta države prirediteljice. Vprašanje je tudi, če mora preučevati le gospodarske kazalnike, saj bi bil po le-teh, le Čile trenutno zmožen organizirati tako tekmovanje.
Da izbirni postopki niso potekali tako pregledno in zakonito kot bi morali, pričajo izbirni postopki za izbiro prireditelja svetovnega prvenstva za 2018 in 2022, ki so podvrženi preiskavi zaradi domnevnega podkupovanja članov izbirne komisije. Da ne omenjamo poročila nevladne organizacij Human Rights Watch o sistematičnih kršitvah človekovih pravic pakistanskih in drugih delavcev pri gradnji nogometnih stadionov.
Več lahko preberete na Iusinfo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.