Napoved vlade iz programa stabilnosti o začetku privatizacije 15+ podjetij je izjemno dobra novica. Dobra za državljane kot potrošnike in državljane kot davkoplačevalce. Vendar ne samo zaradi finančnih učinkov teh prodaj oziroma kupnine, ki jo bo država dobila, temveč predvsem zaradi širših pozitivnih ekonomskih učinkov. *
Kupnina nikoli ni bila pomemben dejavnik pri odločanju slovenskih politikov glede privatizacije nasploh ali privatizacije posameznih podjetij. Kupnina je vedno služila zgolj kot kvazi-strokovni argument, zakaj (še) ni pravi čas za privatizacijo. V dobrih časih se ni splačalo prodajati, ker naj bi bil donos od »naložb države« v posamezna podjetja previsok glede na ceno zadolževanja na trgu, v slabih časih pa naj bi bila kupnina tako nizka, da se sploh ne splača prodajati. Tipičen primer Kavelj 22.
No, ampak zdaj smo pa res prisiljeni prodajati vso to obtolčeno in zarjavelo staro železnino po zgodovinsko nizkih cenah, ker pač drugače več ne moremo zapreti proračuna. Cena zadolževanja je tako visoka in dostop do mednarodnih finančnih trgov tako otežen, da je država prisiljena prodajati po katerikoli ceni, če želi dobiti nekaj sredstev za načrtovane javne investicije. Še najraje bi država prodala banke v težavah. S tem bi se rešila bremena njihove sanacije. Toda nasedlih bank danes ni mogoče prodati, ker imajo negativno vrednost. Država jih lahko kvečjemu podari, vendar mora zraven še doplačati potencialnim kupcem vrednost luknje v bilancah, da jih vzamejo.
V podobno zgodbo paše Mercator, kjer sicer ne gre za privatizacijo, ampak za prodajo zasebne lastnine. Lani smo imeli kupca, ki bi ga kupil po polovični ceni glede na njegovo zgodovinsko najvišjo tržno vrednost, danes isti kupec ponuja samo še četrtino. Čez eno leto bo glede na trende poslovanja in prezadolženost na trgu Mercator vreden le še osmino ali manj. Zato se ga splača znebiti takoj, dokler je zanj mogoče sploh še kaj dobiti. Seveda bi ob tem veljalo v katran in perje namočiti in izgnati četverico (Jamnik, Debeljak, Selšek in Križanič), ki je lani prodajo Mercatorja preprečila in njegove lastnike oropala za okrog 300 milijonov evrov kupnine.
Ne glede na nizko kupnino, ki jo bo država dobila za svoje »kapitalske naložbe«, pa je kljub vsemu izjemno dobro, da država to staro železnino proda. Zaradi – ob kupnini – dveh ključnih širših pozitivnih ekonomskih učinkov privatizacije. Prvi je izboljšanje upravljanja podjetij ali drugače rečeno – država bo nehala ovirati poslovanje podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v manjšinski ali večinski državni lasti. V zasebni lasti bodo podjetja končno dobila normalne lastnike, ki bodo imenovali normalne nadzornike, ti pa normalne uprave. S tem bo konec političnega kadrovanja in političnega izčrpavanja podjetij. Ko se bodo znebila neuravnovešenega lastnika, bodo podjetja končno lahko začela delati.
Drugi učinek privatizacije pa izhaja neposredno iz prvega. Ko bodo podjetja brez države kot lastnika končno lahko začela delati, bodo namreč lahko začela delati to, kar je njihova osnovna dejavnost. Naj to ilustriram na primeru treh podjetij, ki so na spisku 15+ podjetij za takojšnjo prodajo: Aerodrom Ljubljana, Adria Airways in Telekom Slovenije.
Več: blog Damijan
