Izkustvo prenovljene Cerkve

V družbi z župnikom cerkve Jezusovega rojstva, gospodom Michaelom White-om.
V družbi z župnikom cerkve Jezusovega rojstva, gospodom Michaelom White-om.

Ko sem pred nekaj meseci prvič prebiral knjigo Prenovitev, ki je izšla pri založbi Emanuel, nisem vedel, da mi bo tako kmalu darovana priložnost in si bom lahko to prenovljeno Cerkev osebno od blizu ogledal. Gre namreč za cerkev Jezusovega rojstva v predmestju Baltimora, ki se imenuje Timonium.

Minulo nedeljo sva bila z ženo tam pri maši. Če pomislim na zgradbo, je le-ta vsaj zame relativno moderna in nova (glede na častitljivo starost nekaterih cerkva, ki jih poznamo na naši stari celini – vključno s Slovenijo), saj je bila zgrajena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in v zadnjih nekaj letih nekajkrat prenovljena. Pa nimam namena govoriti o prenovi same zgradbe, čeprav so tudi v tem trenutku v teku prenovitvena dela, ker stara cerkev postaja premajhna – število vernikov, ki obiskujejo to cerkev, se namreč iz meseca v mesec iz nedelje v nedeljo povečuje, pač pa želim podeliti svoje vtise o tem, kaj sem v tej katoliški cerkvi doživel.

S prijateljico, ki naju je vozila naokoli, smo se pripeljali na parkirišče pred cerkev pred 10. uro dopoldne – maša je bila ob 10.30. Na parkirišču je bilo nekaj redarjev (starejši gospodje), ki so usmerjali promet in določali, kje lahko parkiramo. Vse je teklo gladko in brez zastojev kljub temu, da je množica ljudi ravno takrat odhajala od prve maše. Prišli smo v večji predprostor. Na levi je bila steklena stena in vhod v priročni bife oziroma v obednico, kjer so se ljudje zadrževali, se pogovarjali, jedli toaste ali sendviče, pili kavico ali druge brezalkoholne pijače. Na desni je bil pult kjer je pisalo: informacije. Tam smo se ustavili in povedali, da smo gostje iz Slovenije, pokazali slovenski prevod knjige Rebuilt (Prenovitev) in vprašali, če je kdo priavljen kaj več povedati o njihovi cerkvi, o tem, kaj se v resnici tam dogaja … In gospa, ki nas je sprejela, je takoj poklicala gospoda, ki mu je bilo ime Ed, in ta nas je sprejel in nas popeljal v prostore, kjer so se zadrževali mladi člani ansambla, ki je spremljal sveto mašo. Gospod Ed , ki je očitno “starešina” v cerkvi, je bil vesel našega obiska, in je takoj poklical župnika Michaela, so-avtorja omenjene knjige. Župnik Michael je bil seznanjen s slovenskim prevodom knjige in nama je z veseljem pokazal svojo slovensko kopijo in rekel, da ljudje, ki knjigo vidijo, poskušajo uganiti, kateri jezik naj bi to bil – seveda smo Slovenci za njih prava eksotika. Ko sva dobila v najino knjigo njegov podpis, sva s prijateljico odšla v cerkev.

Kmalu mi je postalo jasno, da lahko v prostorni cerkveni ladji udobno sedi kakih 600 ljudi, pa vendar sedaj potekajo obnovitvena dela, ki bodo pomenila vsaj dvakratno povečanje sedanjih kapacitet. Spraševal sem se, kako je to mogoče, kaj ljudi sploh še pritegne, kaj se je zares spremenilo v tej župniji, kaj je v tej župniji tako drugače od naših župnij, je mogoče, da bi se kaj takega začelo dogajati tudi pri nas v Sloveniji, kaj bi morali mi spremeniti in prenoviti, ali bolje rečeno: kako bi se morali mi spremeniti in prenoviti …???

Že v predprostoru, kjer so se ljudje zadrževali, se pogovarjali, smejali in družili, mi je bilo jasno, da so radi skupaj, da se radi zadržujejo v teh prostorih, da so to veseli ljudje, da jih nekdo z veseljem sprejema in pričakuje … Tudi nas, ki smo bili popolni tujci in le enkratni udeleženci, so se razveselili. V cerkvi , kamor smo prišli med mašo, je bilo prav tako živahno (Res je, da sem pred mašo pogrešal tišino im mir, da se človek umiri in v tišini postavi pred Boga ter poskuša ozavestiti “posedanjenje” Kristusovega rojstva, življenja, smrti in vstajenja na oltarju …). Ljudje so se sproščeno pogovarjali, hodili sem in tja, člani ansambla so pripravljali spored pesmi za mašo, ministranti in zakristani so pripravljali oltar, mikrofone … Ker je bil tudi neposreden televizijski prenos maše, je bilo v cerkvi vsaj pet kamer, na levi in desni strani oltarja dve veliki platni, kjer so predvajali posnetke maše in manjše video inserte (vse, kar vidijo gledalci, ki doma preko TV zaslonov spremljajo neposredni prenos maše). Preden se je maša začela, so bila preko teh velikih ekranov predvajana obvestila in vabila na pomembne dogodke, ki naj bi se dogajali v naslednjem tednu (pri nas bi temu rekli “oznanila”) – prebrala jih je živahna in simpatična voditeljica, ki je izrekla tudi dobrodošlico “župnijski misijonski skupini”, ki se je med tednom vrnila iz misijonskega projekta na Haitiju. Vsi so jim z navdušenjem zaploskali. Ves program pred mašo je potekal v ne preveč osvetljeni cerkveni ladji – reflektorji so osvetljevali le tisto, kar se je dejansko dogajalo in so zaznavale kamere.

Oglasili so se instrumenti, zapeli so pevci, besedila so bila projicirana na velikih platnih in med vstopno pesmijo je ob spremstvu ministrantov k oltarju pristopil župnik, po končani pesmi naredil križ in maša se je začela. V uvodnih besedah je tudi on posebej pozdravil domačo misijonsko skupino, pozdravil pa je tudi nas, goste iz Slovenije. Ljudje so zaploskali in maša se je zbrano nadaljevala. Slavilni ansambel je poskrbel za vse mašne pesmi in vse pete dele maše, berila so bila lepo prebrana in evangeliju je skedila kratka pridiga (trajala je morda 3 minute). Čudil sem se, zakaj tako kratka ridiga, pa mi je kmalu postalo jasno. Po obhajilu, sklepni prošnji in blagoslovu, je bilo preko velikih zaslonov najavljeno povabilo vsem osnovnošolskim in mlajšim otrokom, naj sledijo animatorjem, ki jih bodo po maši odpeljali v posebno dvorano, kjer bo za njih potekal otroški rogram, starejši pa smo bili povabljeni, naj ostanemo v cerkevi. Med zadnjo pesmijo so otroci odšli, mi pa smo ostali (nihče ni odšel iz cerkve) in prisluhnili župnikovi katehezi. V cerkvi Jezusovega rojstva imajo namreč posebne kateheze za odrasle (nedeljska šola). Tokrat je šlo za 5. del kateheze o kralju Davidu (Če sem župnika prav razumel, bo katehaza o kralju Davidu trajala še pet nedelj. Zanimivo je, da poleg župnika te kateheze pripravljao tudi drugi usposobljeni odrasli laiki.). Kateheza, ki je bila podana na zanimv način – vmes je blo tudi dovolj humorja, da smo se nasmejali, je trajala slabe pol ure, tako da je bila maša s katehezo vred končana v dobri uri (recimo da je vse skuaj trajalo uro in 10 minut). Katehezi je sledila še ena pesem in po zaključni pesmi smo polni novih vtisov in novih spoznanj z veseljem odhajali vsak na svoj dom.

Morda bodo ti moji/najini vtisi koga spodbudili, da bo začel premišjevati o naši “prenovitvi”. Vsekakor je lahko okolje, ki ljudem prinaša veselje, novo upanje in nove moči za premagovanje vsakodnevnih skrbi in stisk, tudi cerkev. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da smo vsi, ki se imenujemo kristjani in smo Cerkev, povabljeni, da dovolimo Bogu, ki je tudi danes živ in prisoten v naših življenjih, čemu le mi to dovolimo, da nas spreminja in vsak dan znova prenavlja.