Pred časom so glavne vojskujoče se strani v Siriji sklenile trhlo premirje, ki pa ne vključuje Islamske države. Kmalu je sledila še napoved Rusije, da bo umaknila svoja letala, ki so obsteljevala predvsem cilje upornikov.
Kakšne cilje je zasledovala Rusija s svojim posredovanjem v Siriji in z umikom iz nje, kako njena okrepljena vloga na Bližnjem vzhodu vpliva na percepcijo na Zahodu in na konflikt z Ukrajino, smo povprašali zgodovinarja in našega urednika, dr. Aleša Mavra.
Aleš Maver:
Rusija je s posredovanjem v Siriji, pa tudi z umikom od tam, vsekakor uresničila nekaj pomembnih ciljev. Najprej je bistveno okrepila položaj svojega zaveznika Asada, katerega delnice bi bile brez njenega posega bistveno nižje. Hkrati mu je jasno pokazala, da je povsem odvisen od ruske pomoči, in ga še bolj navezala nase.
Drugič si je tako med delom sirskih kristjanov, zlasti med tamkajšnjo hierarhijo, kot med pomembnim delom evropskih konservativcev zelo dvignila prestiž kot domnevno edina velesila, ki ji je mar za izginjajoče krščanske skupnosti v Siriji. S tem je Putin dodal pomemben kamenček v mozaik svoje »konservativne revolucije«, ki jo izvaja zlasti od delnega neuspeha na parlamentarnih volitvah 2012 naprej, saj se je navezal na izročilo ruskih carjev kot zaščitnikov bližnjevzhodnih kristjanov. O tem, da je njegova konservativna revolucija velikan na nogah iz ilovice, sem seveda veliko že napisal, zato bom to na tem mestu izpustil.
Tretjič je Putin z akcijami na Bližnjem vzhodu nedvomno še dodatno odvrnil pozornost zlasti Evrope od dogajanja v Ukrajini, kar je bil eden njegovih pomembnih ciljev.
Pač pa Rusiji vsaj za zdaj ni uspelo uresničiti glavnega dolgoročnega cilja v Siriji, vzpostavitve koordinatnega sistema, podobnega tistemu med drugo svetovno vojno po juniju 1941. V njem bi se Rusija profilirala kot zavzeta borka proti absolutnemu zlu (Islamski državi), v zameno pa bi dobila odpustek za nazaj in proste roke v svoji interesni sferi, tudi v Evropi, za naprej. Da se je ta namen, za katerega so tudi v Evropi mnogi kazali razumevanje, sfižil, gre predvsem na rovaš treh dejavnikov. Najprej je bilo preveč očitno, da ruski poseg v Siriji ne velja zgolj ali celo ne v prvi vrsti Islamski državi, ampak drugim Asadovim nasprotnikom. Potem bi si Rusi simpatije Evropske unije lahko zagotovili le, če bi prispevali k ublažitvi begunskega vala. Tega seveda tudi zato, ker je Rusija v Siriji s svojo absolutno podporo Asadu od vsega začetka bolj del problema kot rešitve zanj, nikakor niso naredili, pač pa so begunski val verjetno še okrepili. Tretjič so ZDA do Sirije trenutno precej ravnodušne in nikakor ne meni samo predsedniški kandidat Ted Cruz, da »v ringu tam nimajo svojega boksarja«, zato jih Rusija s svojimi akcijami tam težko navduši. Kvečjemu netransparentnost njenih dejanskih ciljev še bolj krepi nezaupanje.
Za stanje v Ukrajini je preusmeritev vse pozornosti na Bližnji vzhod, kot že rečeno, seveda neugodno, čeprav so sankcije trenutno dosegle vsaj to, da je na terenu že precej časa status quo in da bo konflikt v Donbasu verjetno ostal zamrznjen konflikt po zgledu Pridnestrja. Da Evropska unija trenutno ne kaže nobenega zanimanja za svojo vzhodno mejo, je ob težavah na južni meji in v samem središču razumljivo, za razvoj v Ukrajini pa škodljivo. Trenutno še najbolj kaže, da se bo ponovil nespodbudni epilog oranžne revolucije, saj Ukrajina očitno ni zmožna brez pomoči od zunaj doseči gospodarske stabilizacije in ne rešiti svojega temeljnega problema, vsenavzočega in škodljivega vpliva oligarhov, ki mu nista mogli do živega ne oranžna ne evromajdanska revolucija. Prvi hud udarec na evropski strani lahko upi, da bo tokrat vendarle drugače, doživijo že z nizozemskim referendumom o ratifikaciji sporazuma med Ukrajino in EU. Paradoks je zgolj v tem, da Rusi s podporo odcepitvenih teženj v Donbasu slabijo proruski tabor v sami Ukrajini, saj brez milijonov monolitnih glasov iz Donbasa praktično ne bo več mogoče doseči proruske politične večine v kijevskih institucijah.