V okviru obletnice smrti našega politika, umetnostnega zgodovinarja, diplomata ter prevajalca Izidorja Cankarja, sem se odločil napisati kratek pregled življenjske poti tega manj znanega Cankarja, Ivanovega bratranca. Leta 2009 je izšla knjiga dr. Andreja Rahtna z naslovom Izidor Cankar: Diplomat dveh Jugoslavij / A Diplomat of Two Yugoslavias s predgovorom Igorja Grdine, na katero se opiram ob pisanju.
Izredno mogočen temperament
Cankarjevi sodobniki so Izidorja doživljali na različne načine, vendar so skoraj vsi omenjali njegov temperament. France Koblar je v svojih spominih zapisal: »Izidor je nemiren, nasilno delujoč razum z izredno mogočnim temperamentom. Zato poraja neprestano načrte, jih naglo uresniči ali vsaj začne delo, nato pa ga prepusti drugim. Organiziral je našo umetnostno zgodovino, Biografski leksikon, se zagnal z delom v Slovenski matici – končno pustil profesuro in šel med diplomate. Eno delo za drugim, vsa pomembna, malokatero končano.« Vladimir Bartol, avtor knjige Alamut, pa je o Izidorju zapisal: »Pri vsem svojem mogočnem temperamentu je bil čudovito zmeren in objektiven. S svojim redko bistrim razumom je hitro ločil važno od nevažnega. Meril je povsod zmerom v bistvo. Zastavil si je velikanske cilje, od katerih je mnoge uresničil. Obžalovati je, da ni mogel ostvariti vseh. Mislim, da ni pretirano, če zapišem: taki možje se ne rodijo dvakrat.«
»Kaj mi bo ime in slava? Daj mi moč, da storim tisočerim dobro, in zavest, da sem osrečil množice.«
Izidor Cankar se je rodil 22. aprila 1886 v Šidu, kjer je njegov oče Andrej (po rodu iz Vrhnike) po sodelovanju pri okupaciji Bosne in Hercegovine spoznal svojo bodočo ženo, sremsko Nemko Marijo Huber. Otroška leta je mali Cankar preživljal pri svoji teti, materini sestri Karolini, ki ga je imela za svojega. Uglajenih potez se je Cankar naučil že v rani mladosti, saj se je Karolinina družina uvrščala v samo smetano družin sremskih Nemcev, doma so govorili le nemško in hrvaško, slovensko pa se je naučil šele ob prihodu v Slovenijo leta 1897. V Ljubljani se je začela tista prava šolska pot, ob kateri je imel podporo kasnejšega prelata Andreja Kalana, ki ga je vzel pod svoje okrilje. Obiskoval je II. državno gimnazijo v Ljubljani, kjer se je že kmalu pokazalo, da je samosvoje narave, saj je že tedaj nasprotoval mnenjem katoliških starešin, ko je vzel v bran bratrančevo delo Erotika. Leta 1904 ga je razveselil Kalan, ko mu je omogočil, da se je iz »mrtvega in suhoparnega« Alojzijevišča preselil v dijaško semenišče oz. Marjanišče. Še naslednje leto je bil ob prijavi na maturo v dvomih glede svojega prihodnjega poklica, vendar se je že kmalu odločil za duhovniški stan. Dvomov kakopak ni manjkalo, največkrat se je zaupal svojemu sorodniku Karlu Cankarju, ki mu je napisal: »Stopil bom pred Njega in bom prinesel na slabih rokah dela vsakdanjosti. Kajti to ne more biti namen človekov, da napiše nekoliko povesti ali razprav, četudi ostane vsled tega njega ime stoletja in tisočletja. Kaj mi bo ime in slava? Daj mi moč, da storim tisočerim dobro, in zavest, da sem osrečil množice.«
Profesura da, duhovniški stan ne
Pred prvo svetovno vojno je že objavljal intervjuje z znanimi ustvarjalci iz sveta literature in umetnosti v reviji Dom in svet, ki jo je leta 1914 prevzel kot urednik. Že leto prej je pričel v isti reviji objavljati odlomke svojega romana S poti, ki velja za prvi esejistični roman. Po izbruhu prve svetovne vojne je odšel v vojsko, kjer je služil kot kurat s činom stotnika. Po posredovanju knezoškofa Jegliča se je leta 1916 Cankar vrnil v Ljubljano, saj je imel »domotožje« po ustvarjanju v reviji. Konec prve svetovne vojne je dočakal celo kot urednik Slovenca, glavnega glasila Slovenske ljudske stranke. V času gibanja za Majniško deklaracijo je Cankar stal vseskozi na Koroščevi strani, kar mu je kasneje prišlo zelo prav, prav tako pa je Korošec njegova mnenja visoko cenil. Leta 1920 se je odločil za umik. Sprejel je delo docenta za zgodovino zahodnoevropske umetnosti na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, kjer je ostal vse do 1936. Že kmalu se je pokazal Cankarjev odklon od konservativnih duhovniških krogov, ki se je najbolj kazal v stilu oblačenja, zgledoval pa se je po Korošcu. Z velikim prijateljem Francem Saleškim Finžgarjem sta prirejala družabne večer, kamor je zahajala mešana družba, med njimi tudi Ana oz. Niča, hči tiskarja in založnika Dragotina Hribarja. Leta 1926 se je Cankar z Ničo poročil in zapustil duhovniški stan. Kalanovo razočaranje je bilo veliko, v odsotnosti Jegliča je celo sam moral podpisati dekret o njegovi izključitvi iz Cerkve. Pred tem je sam (in v manjši meri celo Jeglič) gledal na Cankarja kot na bodočega voditelja SLS. Naslednje leto je v snopičih pričel z objavljanjem dela Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, v katerem je pregledal razvoj sloga od starokrščanske do renesančne umetnosti. Izidor se je v svojem delovanju udeleževal kongresov PEN v jugoslovanskem in mednarodnem okviru, tako da je veliko potoval, dišale pa so mu tudi različne slovenske toplice, kjer je našel mir za pisanje. Ni se mogel v celoti izogniti družabnim dogodkom, ki mu niso bili preveč po godu. V zakonu sta se mu rodili dve hčerki, leta 1931 Kajtimara in leta 1933 Veronika, istega leta pa je tudi napredoval v rednega profesorja. V času Koroščeve konfinacije sta si zakonca Cankar z njim redno dopisovala. Leta 1934 je v nesrečnih okoliščinah umrla prvorojenka Kajtimara. Po Koroščevi vrnitvi v vlado leta 1935, se je spremila tudi Cankarjeva vloga. Zapustil je velikopotezne načrte v Ljubljani (ki je sicer ni maral), saj mu je tujina bolj dišala. V Ljubljani je hotel pridobiti od vojske zemljišče za izgradnjo Moderne galerije. Iskal je rešitve za Slovensko matico, z Jožetom Plečnikom, ki ga je imel za »neuravnovešeno in le skokoma delujočo pamet«, pa se je hotel dogovoriti za prostor v novem NUK-u, kjer bi imel seminar umetnostne zgodovine.
V službi fraka
13. julija 1936 je bil Cankar imenovan za pooblaščenega ministra in izrednega poslanika Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. Razmere na poslaništvu so bile izredne slabe, vendar jih je v svoji zanesenosti hitro spravil v red. Organiziral je šole za izseljence; tako sta odprli vrata slovenska ter srbsko-hrvaška šola. S svojo neumorno dejavnostjo si je Cankar hitro pridobil podporo priseljencev. Tudi v diplomatskih krogih se je odlično znašel, užival je velik ugled in veljal za možakarja s širokim obzorjem, popolnoma je obvladal francoski in angleški jezik. Leta 1937 je bil imenovan še za izrednega poslanika pri brazilski vladi. Na predvečer druge svetovne vojne si je želel vrnitve na staro celino in si je prizadeval za premestitev v eno izmed evropskih držav. Vendar je vmes posegla Koroščeva smrt in kasnejši dogodki, ki so pretresli Balkan. Cankar je v začetnem obdobju vojne solidarno stal na strani SLS, kritiziral je komuniste, skrbela ga je propaganda Otta von Habsburga za obnovo velike Avstrije itd., vendar si je že hitro opredelil osnovni cilj: »Za Jugoslavijo zmaga brez Primorske ni zmaga.« Začel je tudi z zbiranjem prostovoljcev, ki bi se odšli borit za domovino. 9. februarja 1942 je dočakal uradno imenovanje za pooblaščenega ministra in izrednega poslanika v Kanadi, naslednja postaja je bila Ottawa. »Letališče demokracije«, kot je Kanado poimenoval F. D. Roosevelt, je bila v vojnih razmerah logična izbira jugoslovanske emigrantske vlade za novo veleposlaništvo, ki ga je Cankar moral ustanoviti. Kakor že v Argentini se je tudi tukaj dobro znašel. Spoprijateljil se je z vodilnimi kanadskimi krogi in ostalimi diplomati, med katerimi je užival velik ugled. Zaradi velikosrbske politike jugoslovanske vlade je večkrat posredoval pri ministru Kreku, razmišljal je tudi o odstopu. Ko je vajeti emigrantske vlade prevzel Šubašić, je minister postal tudi Cankar, vendar samo za kratek čas. Sodeloval je pri pogovorih na Visu, pogovarjal se je s Titom in velikokrat s Kardeljem, kasneje pa z Josipom Vidmarjem in Edvardom Kocbekom. Bil je med prvimi, ki so obsodili domobranstvo in že pred tem vaške straže, kar ga je pripeljalo do preloma s Krekom. Med prvimi v emigraciji je predvideval, da bo ključno vlogo igrala Sovjetska zveza in da je potrebno z njo izboljšati diplomatske odnose. Vseskozi si je prizadeval za priključitev Trsta k Jugoslaviji. Vkorakanje partizanskih čet v to mesto je Cankar doživel v Beogradu vzhičeno: »Sen mojega življenja se izpolnjuje, smisel je dobilo to bedno slovensko življenje. V resnici bi rajši ležal nag pred svojo malo hišo ob morju blizu Trsta, kot sedel v fraku pri diplomatski večerji.«
Po zibelki demokracije še samo samota in senca
Po končani vojni ga je čakalo novo delovno mesto, tokrat je bil poslan v Atene. V Grčiji se Cankar ni dobro znašel, predvsem zaradi slabih odnosov z vodilnimi možmi Grčije, ki so bili monarhisti in so jih podpirali Britanci, v državljanski vojni pa je Jugoslavija podpirala ELAS. Marca 1947 so Cankarja upokojili. Po vrnitvi domov je veliko prevajal in pisal znanstvene študije, pri njem so se družile velike skupine ljudi, ki so svobodno debatirale o usodi kulture in umetnosti v družbi. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, naslednje leto pa se je ločil od žene Niče. Preostanek življenja je preživel precej osamljen in to kot človek, ki je bil navajen biti vseskozi v veliki družbi. Padal je v melanholijo in v obtoževanja sveta. Razočaran je bil nad usodo svojih sopotnikov in nad komunizmom nasploh. Kocbeku je že leta 1946 dejal: »Čim bolj si pridobivam izkustva, tem bolj vem, da komunizem ni nova človeška religija. Nima tistih veličastnih religioznih potez, kakor jih je po krščanstvu prinesel in imel islam. Res ne vidim psiholoških, duhovnih razlik med nacizmom in komunizmom. Oboje degenerira človeka, ga relativizira, napolni z demonijo, obsodi na temne strasti, sovraštvo. Zadnje razkrajanje razuma.« Leta 1956 je za vodilne v Jugoslaviji dejal, da »so kot roboti, vsi enaki, vsi pobarvani rdeče«.
Pozimi leta 1957 je dvakrat nesrečno padel in bil od tedaj večinoma prikovan na posteljo. 10. septembra 1958 ga je zadela rahla možganska kap. Naslednji dan je opravil spoved pred Finžgarjem, dva dni kasneje je prejel tudi sveto poslednje maziljenje. Izidor Cankar je umrl 22. septembra 1958. Po njem se imenuje nagrada, ki jo prejmejo nagrajenci Slovensko umetnostnozgodovinskega društva (Cankar je bil pobudnike ustanovitve društva leta 1921) za izjemne zasluge pri preučevanju umetnostne dediščine.
Foto: Wikipedia