Zadeva Patria je stara toliko kot YouTube. V desetih letih, kolikor smo jih v Sloveniji porabili od začetka kupovanja osemkolesnikov do spoznanja, da se ljudi (tudi če so politični nasprotniki) lahko obtoži le za konkretna dejanja in obsodi za dokazana konkretna dejanja, je YouTube spremenil konzumiranje video in avdio vsebin. Od glasbe do dokumentarcev, od znanosti do gospodinjstva, od levih do desnih fašistov, in vse kar je vmes, je tam.
Mlajši od YouTube in le dobro leto starejši od velikega poka iz Finske je iPhone. Redefiniral je mobilno telefonijo. Do leta 2007 so bili mobilni telefoni namenjeni telefoniranju in nekateri so znali še kaj drugega. Od leta 2007 naprej znajo pametni telefoni skoraj vse, telefoniranje je ena od teh stvari. Za telefoniranje jih uporabljamo vedno manj.
Izgubljeno desetletje
Med tem, ko se je popolnoma spremenilo tako množično komuniciranje kot tudi medosebna komunikacija, smo v Sloveniji hodili na mestu. Do vstopa v EU in NATO smo se še nekaj modernizirali, zaradi odločenosti prve Janševe vlade vstopili še v OECD, potem pa obstali.
Prepad med spremembami v svetu in mirovanjem Slovenije, je šokanten. Leto gor ali dol, govorimo lahko o izgubljenem desetletju.
V tem desetletju je postalo jasno, da se nismo sposobni distancirati od vzorcev, načinov razmišljanja in vrednot, v katere so nas prevzgajali od leta 1945 naprej. Indicev za to trditev se najde veliko, dober in eksakten pokazatelj pa je, da je Slovenija poleg Rusije in Belorusije edina bivša socialistična država, ki nikoli ni zmogle zbrati večine za predsednika republike, ki bi bil diskontinuiteta s prejšnjim režimom. Nismo izvolili Walese ali Havla, ampak bivše partijske funkcionarje. Ti so vedno dobili vsaj 50% in en glas.
Politične sile, ki so nastale po padcu Berlinskega zidu, še nikoli niso zmogle za seboj zbrati jasne večine državljanov.
Nazadovanje tranzicije
Tranzicija iz socializma v kapitalizem je zastala. Veliko znakov je, da se vračamo nazaj. Spomeniki revoluciji in revolucionarjem (ne samo borbi in borcem) so na svojih mestih, bankrotirane ideje o avtoritarnem komandiranju družbe s socialnimi izgovori so čedalje glasnejši. Celo nekatere glave v desnih strankah so še kar v socializmu.
Med tem so nas praktično ujele države, na katere smo nekoč gledali zviška. Celo ekonomsko razmeroma dobro stoječa Ljubljana je najrevnejša (po BDP na prebivalca z upoštevanjem kupne moči) v primerjavi z metropolitanskimi regijami okrog Budimpešte, Bratislave, Prage ali Varšave. Na smučiščih, kjer smo nekoč srečevali svoje rojake, slišimo slovanske jezike, ki jih ne razumemo. Če si to še lahko privoščimo.
Višegrajske države so sprejele kapitalizem, Slovenija pa ne. Od tam, kjer je kapitalizem uspešnejši, prihajajo kapitalisti, ki kupujejo slovenska podjetja. Npr. Radensko. Slovenija ne kupuje, ampak prodaja. Ker z nogo in pol ostaja v sistemu, ki bi moral tudi moralno bankrotirati že leta 1989.
Novih korakov ni
Slovenci na volitvah zlepa ne izvolimo spodobne večine strankam, ki bi zahtevale svobodno tržno gospodarstvo in kapitalizem. Na vsakem soočenju makroekonomske ideje o gospodarski zmagovitosti kapitalizma premaga kakšna srce parajoča zgodba o tem ali onem, ki brez sočutja dobrih ljudi ne bi preživel.
Znanost ima razlago. Imenuje jo plastičnost vrednot v družbi. Povedano drugače, sistem, v katerem ljudje živijo, oblikuje njihove vrednote. Plastični smo kot plastelin. Sistem nas gnete. Vse je del tega sistema, ne samo šole in mediji. Na volitvah ne bomo glasovali za spremembo sistema. Na ulici morda. Na volitvah pa ne. Zato so tranzicijo države ali izpeljale nedemokratično (Kitajska), ali hitro (baltske, višegrajske države) ali je pa niso in demokratično glasujejo za stagnacijo.
Ljudje, ki živijo v neosocializmu, bodo za neosocializem glasovali. Proti spremembam. Kot je ugotovil že Machiavelli, spremembe imajo goreče nasprotnike med tistimi, ki se bojijo, da bodo po spremembah na slabšem in samo mlačne zaveznike pri tistih, ki upajo, da jim bo po spremembah bolje.
Upanje, da bodo ljudje spregledali, da se bodo spremenili, da bodo spremenili svoje vrednote, da bodo množično glasovali za boljšo ideologijo, za kapitalizem in proti socializmu, za rdečo zvezdo kapitalizma na Heinekenu in ne za rdečo zvezdo revolucije, je prazno. Vsaj večina, ki ne bere političnih kolumn, je taka.
Zahtevni uporabniki državnih storitev
Si pa vsi ljudje želijo boljšega življenja. Perspektive za svoje otroke. Delovna mesta. Delujoče javne storitve. Zaščito poštenjakov pred lumpi. Takojšni začetek zdravljenja bolezni. Varno starost. Morda tudi to, da slovenska podjetja kupujejo v tujini in ne tuja v Sloveniji in da je Slovencev vsaj toliko po avstrijskih smučiščih, kot Slovakov.
Politika bi se morala ukvarjati s tem. Leva in desna. Z rešitvami, ki delujejo. In potem se bo pokazalo, da Slovenija ni nič drugačna od ostanka sveta in da tudi pri nas deluje tisto, kar deluje po svetu. Uvajajo lahko to levi ali desni, le za skrajno leve nimam upanja.
Še eno izgubljeno desetletje si težko privoščimo. Nobene potrebe ni, da ljudske množice politično in ideološko spregledajo. Potrebujemo samo volivce, ki bodo zahtevni uporabniki storitev, ki jih organizira država. Tako, kot so zahtevni do storitev na internetu ali do pametnih telefonov.
Ne vem, da bi kdo uporabljal kako zadevo, ki prihaja iz držav, ki se ne znajo izkopati iz socializma. Pa to ne zato, ker bi nas mediji ideološko preparirali, da kupujemo robo iz kapitalističnih držav, ampak ker je preprosto boljša.
