S predstavitvijo knjige Mnenja z mero smo v njej zbrane kolumne tudi umaknili s spleta in jih boste lahko brali le v knjigi, ki je do jeseni na voljo za nakup samo preko naročniške strani na Časniku. Vsake toliko vas bomo torej spomnili na pasus iz preteklih, a še vedno zelo aktualnih prispevkov, ki jih lahko v celoti preberete v knjigi Časnika in tako podprete njegov nadaljnji obstoj.
Še najbolj shizofren odnos ima slovenski levičar do polpretekle zgodovine. Je bil Tito narodni heroj ali klavec? Ali oboje? Slovenski levičar ima kar nekako cmok v grlu, ko se govori o povojnih pobojih. Povečini se strinja, da so poboji brez sodnih procesov zločin, vreden obsodbe. Po drugi strani pa ne pozabi pristaviti, da je vendarle šlo za izdajalce slovenskega naroda. Izjava Jožeta Pirjevca na nek način sintetizira odnos levičarja do Tita. V isti sapi je Tito človek sočutja in mere, hkrati pa se povojni poboji in Goli otok niso zgodili ‘brez njegove vednosti’. Sočuten človek in hladnokrvni morilec hkrati.
Slovenski levičar se ne more znebiti še enega mita. To je mit o avtoritarnem Janezu Janši. Ne zna prepričljivo utemeljiti zakaj je Janša na eni strani za njega prava nočna mora, antidemokrat, antikrist v levičarskem pomenu besede, Janković pa na drugi strani demokrat, up levice. Janša je postal strelovod v eni osebi za najhujše frustracije levičarja. Na njem si slovenski levičar lajša dušo.
L. Hammarskjöld: Politični in memoriam: dr. Andrej Bajuk (20. avgust 2011)
Ob njegovi smrti oživljajo spomini na idealizem, s katerim je vstopil v slovensko javno življenje. Na dan prihajajo slike moža, ki je opolnoči na bankomatu dvignil prve slovenske evrske bankovce. Vidimo podobe uglajenega gospoda, brezhibnega oblačenja in nastopa, a brez nastopaštva in z nenarejeno prijaznostjo pravega svetovljana. Andrej Bajuk ni bil ne Borut Pahor, ne Katarina Kresal. Boleče pa podoživljamo tudi slovensko majhnost, zlasti majhnost slovenske levice, ki je iz idealizma, profesionalnih izkušenj, uglajenosti in svetovljanstva pokojnega uspela – v času, ko je bil še politično aktiven – narisati le karikaturo slovenske desnice. Bo slovenska desna sredina, še posebej krščansko-ljudska opcija znala to karikaturo – zlasti v tistem, kar je v njej o desnici resničnega – preseči?
