Borutu Pahorju je uspelo, kar večini njegovih srednjeevropskih kolegov ni. Zagotovil si je drugi in po naši ustavni ureditvi zadnji mandat predsednika republike. Njegova zmaga pa nima sijaja prve, saj je na koncu izzivalca Marjana Šarca premagal le za okoli štirideset tisoč glasov. V drugem krogu je pridobil dvajset tisoč volivcev, kamniški župan kar sto petdeset tisoč. Volilna udeležba ostaja blizu ledišča, vendar v primerjavi s prvim krogom ni bistveno padla in utegne biti na koncu celo za odtenek višja kot v finalu leta 2012.
Pahorja so izvolili drugi volivci
Najzanimivejša podrobnost tokratnega odločanja je gotovo, da je predsednik Pahor zmagal z drugačno večino kot pred petimi leti. Razkorak sicer ni bil tako velik kot denimo v Ukrajini leta 1999, ko je predsednik Leonid Kučma dobil tam, kjer ga je pet let prej podprl enomesten odstotek volivcev, več kot devetdeset odstotkov. Toda nekateri premiki so dramatični. Naštejmo nekaj zgledov. V volilnem okraju Škofja Loka II je leta 2012 Pahor v drugo zbral 82 odstotkov glasov, tokrat le 46. V volilnem okraju Kranj III je Pahor zmagal z 77 odstotki, tokrat je izgubil s šestinštiridesetimi. V Mozirju ga je pred petimi leti podprlo 77 odstotkov, tokrat le štirideset. Po drugi strani se mu je podpora dvignila na Obali in v mnogih ljubljanskih in mariborskih okrajih.
Glede na to, da ni znakov o množični neudeležbi udeležencev prvega kroga v drugem in da je delež neveljavnih glasovnic z odstotkom in pol presenetljivo nizek (niti v Ajdovščini, kjer je bil očitno najvišji, ni dosegel treh odstotkov), je na dlani sklep, da je za Šarca glasoval znaten del podpornikov izpadlih opozicijskih kandidatov iz prvega kroga. Borutu Pahorju je bila v prid (očitno trdna) podpora socialnih demokratov in Desusa, kar je tehtnico prevesilo v njegov prid v marsikaterem ključnem okraju. Drugače kot pred petimi leti je bil Pahor izbranec mestnih okolij, Šarec podeželskih. Delni izjemi sta severovzhod, kjer je praktično povsod kraljeval sedanji predsednik, in Gorenjska ter tradicionalno levo usmerjeni ljubljanski okraji, kjer je bil bolj kot običajno v mestnih okoljih priljubljen Šarec. Seveda pa je treba povedati, da je bilo ravno odkrito naslanjanje Boruta Pahorja na stare prijatelje iz stranke tisto, ki je tokrat odbilo prenekaterega nekdanjega podpornika z desne.
Volitve, ki bi jih bilo dobro pozabiti
Za opozicijo bi bilo najbolje, če bi tokratne predsedniške volitve čim prej pozabili. Škoda le, da jih niso do konca kot večino predvolilnega časa dojemali kot prijateljsko tekmo, kar so v resnici bile. Zaostritev retorike do Pahorja v finišu je verjetno povzročila pri “igralcih” poškodbe, ki bodo škodovale, ko bo res pomembno, na odločilni tekmi, kar bodo slejkoprej parlamentarne volitve. Ni namreč nemogoče, da so se na desni znašli v vlogi Frankensteina in v podobi junaka podeželja Marjana Šarca, ki bi bil v primerjavi z znanim Pahorjem kot predsednik v najboljšem primeru “maček v žaklju”, nehote ustvarili “pošast”, ki jih bo še dodatno tepla v že tako nerazveseljivih okoliščinah. Morda se je tega s podporo Pahorju pet minut pred dvanajsto vsaj malo ovedla Ljudmila Novak. Kar se pa tiče zamisli, češ da bi bilo politični proces najbolje ignorirati in mu ne podeljevati po nepotrebnem legitimnosti, ki naj je tako ali tako ne bi imel, je izkušnja okolij, kjer je opozicija odrinjena na rob, preprosto taka, da je omenjeno najslabša pot. Odnese še tisto malo vpliva, ki je na voljo. Do odločilne tekme v tem “krogu” pa ni več daleč.
