Vprašljivo iskanje obliža za buško

Razvpiti grafit na lokalu Open s svojo zgodbo kaže na nerazveseljivo dvojnost, povezano s položajem istospolno usmerjenih v naši podalpski republiki. Po eni strani je malo dvoma, da v Sloveniji ni lahko biti homoseksualec. Še zlasti na podeželju. Ampak po drugi strani nastaja vtis o istospolnih kot izjemno močni in vplivni skupnosti.

Medvedja usluga?

Izjemna navzočnost omenjene problematike v medijskem (tudi filmskem) in širšem javnem prostoru je pač v kričečem nasprotju s pravimi križi in težavami, ki jih doživlja povprečen slovenski homoseksualec. Čeprav se bo obema stranema zdela takšna primerjava bogokletna, je z zadevo nekako tako kot z napadi na vero in verujoče v polpreteklem in deloma še v sedanjem času. Seveda je izgovor zanje vedno bil, da gre za striženje peruti izjemno mogočni in ošabni instituciji, s čimer je še ta teden mahal podpredsednik liberalnih demokratov, ampak glavnina udarcev je vedno padala po navadnem, bolj ali manj nemočnem verniku.

V primeru grafitov, kot je tisti ljubljanski, je na moč podobno. Pisuni si tarče svojega besa zagotovo predstavljajo kot silno organizacijo, prizadenejo pa v slovenskem prostoru že tako pogosto na rob odrinjene navadne ljudi. Zato je potrebno ministru Zalarju vsekakor pritrditi, da s takšnim ravnanjem dobiva slovenska demokracija nelepo buško. In nedvomno ji je iskanje obliža zanjo v prid.

Ampak tu se pojavi več vprašanj. Najprej se lahko človek vpraša, ali je za izboljšanje položaja homoseksualcev zares koristno jeremijevsko pretakanje krokodiljih solz nad vendarle precej obrobnim grafitom, kot si ga je privoščila domala vsa politična elita? Ali ne bi bila dostojanstvena, iskrena obsodba precej učinkovitejša od tekmovanja med različnimi predstavniki oblasti, kdo bo položaj naslikal v bolj katastrofičnih barvah in našel bolj drastično metaforo? Tako ravnanje navsezadnje dodatno hrani omenjeno (in razširjeno) predstavo o homoseksualcih kot nenavadno vplivni družbeni skupini.

Nerodovitno maščevanje

Nekaj podobnega bi se dalo reči o načrtovani pravni ureditvi položaja istospolnih partnerstev. Glavni argument zagovornikov predlaganih rešitev je, da so najboljši obliž za zgoraj evocirano buško.

Kljub temu si drznem reči, da jih bolj kot skrb za navadnega homoseksualca ali za navaden homoseksualni par žene želja po zadoščenju za pretekle krivice. Za prenekatero teh krivic so bile v evropski preteklosti nedvomno odgovorne krščanske cerkve. Na podlagi resda jasnih in nedvoumnih svetopisemskih izhodišč so homoseksualnost stilizirale v greh par excellence, pri čemer žal niso zmogle preveč posluha niti za homoseksualce kot ljudi. Ko se je omenjenemu pridružil še ne vedno iskren odnos do istospolne usmerjenosti v lastnih vrstah, je seveda nastala eksplozivna mešanica.

S človeškega vidika lahko torej celo razumemo, da poskušajo homoseksualci svojo stoletno zapostavljenost, ki jo do neke mere po pravici pišejo na rovaš krščanskih cerkva, maščevati (oziroma so jo ponekod že maščevali) z “desantom” na punčico očesa večine kristjanov, to je na zakon. V imenu enakih pravic za vse podirajo neki kulturni konsenz, ki je obstajal tudi v homoseksualnosti precej bolj naklonjenih družbah, kot je bila evropsko krščanska. Na določen način so v tem podobni zgodnjim borkam za žensko enakopravnost, ki so rešitev svojih težav videle v popolni – tudi zunanji  podobnosti moškim. Zatrjevanje, da sodi k tako rekoč naravnim pravicam vsakega človeka in vsakega homoseksualca tudi pravica do otroka, uresničitev le-te pa, da mu mora zagotoviti država, je kajpak skrajni domet takega pojmovanja.

Ali bo omenjeni pristop, ki bi mu lahko rekli maksimalističen in je v glavnem usmerjen v nagajanje tistim, do katerih homoseksualci (morda upravičeno) gojijo zamere, zares izboljšal njihov položaj, je po mojem mnenju več kot vprašljivo. Lahko celo poveča prepad med sorazmerno maloštevilnimi poklicnimi aktivisti, ki se bodo še bolj sončili v soju javnih žarometov in med resničnimi težavami istospolnih v Sloveniji, Ki – kot sem že zapisal – marsikje niso majhne in so tudi iz zgodovinskih razlogov dejansko ena izmed bušk naše družbe.

Foto: SXC.hu