Sprenevedanje ob znižanju bonitetne ocene Sloveniji.
….
Izgovarjanje, da je k znižanju bonitete prispevala referendumska zavrnitev pokojninske reforme, je le delno upravičeno. Moody’s v obrazložitvi znižanja navaja problematiko obvladovanja stroškov za pokojnine skupaj s proračunskimi stroški javne uprave in socialnih transferjev. Če jemljemo propad pokojninskega referenduma kot alibi, da tudi na drugih dveh področjih ni mogoče, ali pa nismo sposobni, obvladovati izdatkov, potem so negativni izgledi za nadaljnje znižanje bonitete Slovenije upravičeni. Blago restriktivnost pri plačah javnega sektorja in zamrznitev socialnih transferjev vlada izvaja šele v drugi polovici svojega mandata, ko je bilo jasno, da je na prihodkovni strani proračuna vrag vzel šalo. To žal niti kratkoročno ne bo dovolj. Izpostavljanje propadlega referenduma sam razumem predvsem kot izgovarjanje politikov češ, poglejte kako težavnemu ljudstvu vladamo. Znižanje izdatkov za socialne transferje in javno upravo je enako politično nepriljubljeno kot podaljšanje delovne dobe, a kratkoročno daje prihranke.
…..
Komentiranje znižanja bonitetne ocene je bilo priložnost tudi za napad na enega od dosežkov prejšnje vlade, za napad na znižanje davkov. Davke je možno zvišati brez nevarnosti, da bi ukrep spodnesel referendum. Kako to, da se zvišanja v zadnjih letih ni nihče lotil? Če je gospodarstvo preživelo dvig minimalne plače, bi nemara preživelo tudi vnovično uvedbo davka na plače. Odprava cedularne obdavčitve kapitalskih dobičkov in dvig davka na dobiček pravnih oseb bi gotovo privabila v deželo svež kapital, dvig davka v zgornjem dohodninskem razredu pa bi dodatno obdavčil »bogataše«, ki zaslužijo več kot 1.400 evrov bruto na mesec. Ali bi bil v tem primeru proračun izravnan in Moody’s zadovoljen? Ko vladni funkcionar omeni davke, marsikateri slovenski podjetnik in strokovnjak pomisli na emigracijo.
…..
Opozicija ima lažje delo z argumentacijo. Za slabšo boniteto je krivo preveliko trošenje sedanje vlade. Potrebujemo le bolj varčno vlado, pa bo. Žal se »preveliko trošenje« meri le v milijonih evrov ali v najslabšem primeru v desetinah milijonov evrov. Milijardni primanjkljaj ustvarjajo zakonske obveznosti države do njenih državljanov, upravičencev do socialnih transferjev, pokojnin in državnih služb. Razglašanje konkretnih varčevalnih ukrepov v predvolilnem času lahko zahtevajo od političnih strank le največji škodoželjneži, ki želijo politikom še dodatno otežiti že tako precej nehvaležno delo. Na drugi strani pa od politike, ki se poteguje za vodenje države, pričakujem občutek za red velikosti težav in poleg propagande tudi nekaj verodostojne analize razmer.
Več: Finance
