Irci so izbrali prvi zasilni izhod

Preštevanje glasov s petkovih irskih parlamentarnih volitev bo zaradi zapletenega volilnega sistema še nekaj časa trajalo. Vendar je že vse jasno. Ve se, kdo je zmagal in kdo je izgubil.

Kako se volivci odločajo sredi krize?

Irsko predčasno volilno odločanje bi težko označili za prvi tovrstni dogodek med sedanjo gospodarsko krizo, na katerem je povsem spodrsnilo aktualni vladi, kot smo lahko ponekod prebrali. Vsaj zadnje grške in madžarske volitve bi brez slabe vesti lahko uvrstili v to kategorijo; morda vanjo sodi celo že izvolitev Baracka Obame novembra 2008. Vendar je irski rezultat posebnost po tem, da se z njim prekinja kar osem desetletij trajajoče izročilo. Dosedanja vladajoča stranka Vojaki usode (Fianna Fail) je namreč zmagala na čisto vseh volitvah od leta 1932 naprej. O razlogih za to sem nekoč že pisal, zato se ne bom pojavljal. Zgodovinskost minulega petka je torej v tem, da je s trona zgrmela na tretje mesto in po vsej verjetnosti ni osvojila niti dvajsetih sedežev od skupaj stošestinšestdestih v spodnjem domu irskega parlamenta.

Še zanimivejše kot strmoglavljenje dedičev legendarnega irskega voditelja Eamona de Valere je bilo opazovati, h komu se bodo volivci od njih obrnili. Na dlani je, da resnično dobrih alternativ v trenutnih gosopodarskih razmerah ni na voljo. Nobena politična sila nima čarobne palice, s katero bi nemudoma popravila še vedno precej obupno klimo, pa tudi hude sramote finančne pomoči Evropske unije in z njo zvezanih strogih omejitev ne more zlahka spraviti s sveta.

Irci so izbrali prvi zasilni izhod, ki je bil na voljo, “večno drugo” stranko Družina Ircev (Fine Gael). Njen voditelj Enda Kenny ne bo le novi premier (ki mu Irci z irskim izrazom rečejo Taoiseach), pač pa je svojo druščino sploh prvi popeljal do relativne volilne zmage. Fine Gael se od Fianna Fail  nikakor ne loči bistveno. Obe stranki veljata za konservativni, razlike med njima pa – danes bolj simbolično kot ne – izhajajo še iz časov državljanske vojne v začetku dvajsetih let 20. stoletja. Kot rečeno, Fine Gael niti ne bo imela na izbiro bistveno drugačnih orodij za soočanje s krizo od predhodnikov. Tako je že podprla krizni proračun poražene Cowenove vlade, kar zadeva nova pogajanja o paketu finančne pomoči iz Evrope, pa bo vsaj glede na bruseljske signale tudi ostalo zgolj pri obljubah.

Povprečen izkupiček levice

Irska odločitev ni nič nenavadnega. Tudi Grki in Madžari so ravnali podobno in oblast namenili dotedanji najmočnejši opozicijski stranki, čeravno si od nje niso mogli obetati revolucionarnega obrata. Enako se je zgodilo – v drugačnih okoliščinah – že v Španiji neposredno po terorističnem napadu leta 2004, kjer pa je sedanji premier Zapatero čustveno odločitev volivcev vendarle razumel kot pooblastilo za nekatere radikalne poteze.

V nobenem primeru zmaga ni pripadla ne kakšni novi levici, ki bi na prvi pogled morala sredi krize cveteti, ne kakšnemu populističnemu gibanju z desne. Sicer bo novi irski parlament po vsem videzu pomaknjen najbolj v levo v zgodovini te tradicionalno konservativne države, vendar so leve stranke s skupaj tretjino sedežev daleč od uspeha Fine Gael, udov Evropske ljudske stranke. Laburisti denimo niti niso potolkli svojega do sedaj rekordnega izida izpred skoraj dvajsetih let. Še najbolj so napredovali v prav tako na levo umeščeni stranki Sinn Fein, ki je bolj znana s Severne Irske in ji je bržčas koristil tokratni angažma legendarnega Gerryja Adamsa na jugu. Zato je svoj dosežek s prejšnjih volitev potrojila, a kljub temu ostala pod desetimi odstotki. S političnega prizorišča se, kot vse kaže, vsaj za en parlamentarni mandat poslavljajo zeleni. Usodna zanje je bila nenačelna koalicija s konservativno Fianna Fail v zadnjih štirih letih.

Drugače kot v Grčiji in na Madžarskem populistična desnica v irski politiki niti po tokratnih volitvah ne bo igrala nobene vloge.

Nauk irske zgodbe

Ker pogled povprečnega volivca na Slovenskem na trenutne družbene razmere ni bistveno drugačen od tistega njegovega irskega kolega, je petkovo glasovanje za nas zanimivo kot vzorčni primer. Tudi v Sloveniji je doslej vse kazalo, da bo volilno telo obrnilo hrbet vladajočim in se – ob pomanjkanju boljših možnosti – odločilo za dosedanjo opozicijo, natančneje za glavno opozicijsko silo. Slednji pravzaprav po izkušnjah iz zgoraj naštetih držav ne bi bilo treba narediti nič osupljivega. Hkrati bi se seveda morala izogibati preočitnim napakam. Ali  bo blamaža iz zadnjega tedna razmerje sil kaj spremenila, še ni jasno. Zagotovo ne bo bistveno dvignila priljubljenosti vladnih strank, hkrati pa zaradi številnih razlogov ni verjetno, da bi naplavila povsem novo alternativo. Če sem v napovedi nekoliko drzen, bi rekel, da bi po logiki stvari moral – če kdo – pridobiti Radovan Žerjav. A ker njegov temeljni bazen zdaleč ne dosega bazena demokratov, utegne celo njegov plus ostati v mejah dosežka Adamsove irske stranke.

Foto: Wikipedia