Internetne korporacije samopašno omejujejo dostop do socialnih omrežij

foto: Polona Avanzo

Dominantne internetne korporacije so izkoristile nerede ob zadnjem Trumpovem zborovanju v Washingtonu, da so trajno preprečile njegov dostop do socialnih omrežij in da onemogočajo delovanje tistim socialnim mrežam, ki še servisirajo Trumpa in njegove podpornike. Da so ukrepi vzradostili dediče slovenskih komunističnih zločincev, ne preseneča. Ko so se po gospodarskem kolapsu komunizma znašli na napačni strani zgodovine, si sedaj domišljajo, da so kršitelji svobode izražanja po novem dobri fantje.

Kadar motrimo nove, sodobne družbene pojave, se oziramo po podobnih zgodovinskih izkušnjah ali pa po literarnih umetniških vizijah: utopijah ali distopijah (negativnih utopijah). Dve najbolj znani distopiji sta romana Huxleyjev Krasni novi svet (1932) in Orwellov 1984 (1949). Huxley je dal svoji domišljiji več poleta. Morda zato, ker je špekuliral, v kaj se lahko razvije takratna na individualizmu, hedonizmu in tehnološkem razvoju temelječa zahodna družba, medtem ko je Orwell imel pred očmi Stalinovo komunistično diktaturo in privlačnost stalinistične oblastne učinkovitosti tako za partijske kadre kot za navadne ljudi.

Kadar Trump laže, ne laže kot Partija v 1984

Evropejcem in Azijcem, ki smo imeli izkušnje z eno od variant komunistične diktature, je roman 1984 bližji, a hkrati nam je tudi jasno, zakaj se Orwellove mračne napovedi ne morejo realizirati. Kastna razdelitev v 1984 temelji le na članstvu v partiji, moč oblasti pa izvira le iz kontrole nad informacijami (vključno s prenarejanjem zgodovine) in nasilju. Edina futuristična tehnološka inovacija v 1984 je dvosmerni televizijski zaslon, ki je nekakšna kombinacija današnjih glasovnih pomočnikov, kakršen je Amazonova Alexa, in TV-propagande, kakršno lahko v zadnjem času spremljamo na RTV Slovenija. Trik je, da se dvosmernega zaslona ne da ugasniti. Napovedi v 1984 se niso realizirale, ker kontrola informacij, ovaduštvo in nasilje niso dovolj za trajno obvladovanje množic in ker se partijski oblastniki pomehkužijo. Ko postane očitno, da obljuba blaginje za vse ni dosegljiva, začno iskati legitimnost za svojo oblast drugje: v nacionalizmu in/ali reformizmu.

Po zmagi Donalda Trumpa leta 2016 so poskušali nekateri v ZDA iskati prvine iz romana 1984 v njegovi vladavini. Vse skupaj je bilo precej za lase privlečeno, saj so bili skoraj vsi mediji, ki oblikujejo informacije v ZDA, proti njemu. Kadar Trump laže, laže kot tradicionalni politik, ki z neresnico ali polresnico nagovarja stvarno izkušnjo svojih podpornikov ter potencialnih podpornikov, ne laže pa kot Partija v 1984, ki si jemlje monopol nad resnico in ta monopol ohranja prek državnega šolskega sistema in medijev.

Tehnološka diktatura?

Huxley je na kolidžu Eaton eno leto Orwella učil francoščino. Pisatelja sta se medsebojno spoštovala. Huxley je v 1984 videl eno možnih mračnih variant novega sveta, a kar zadeva tehnologijo, vladanja ni stavil na nasilje in informacije, ampak na tehnologijo, predvsem farmacijo. »V naslednji generaciji bodo svetovni oblastniki ugotovili, da sta vzreja otrok (infant conditioning) in farmacevtska hipnoza (narco-hypnosis) mnogo bolj učinkovita instrumenta vladanja kot palica in zapor,« je Huxley izjavil ob izidu 1984.

Tudi sicer je bil Huxley vizionar. V Krasnem novem svetu je predvidel potovanja po vesolju, zasebne helikopterje, otroke na osnovi genetskega inženiringa, kontrolo rojstev ter popularna (ugodje povzročajoča) psihofarmacevtska sredstva. Orwellova distopija se realizira le v tehnološko zaostali partijski državi, kakršna je Severna Koreja, za tehnološko napreden svet je aktualen Huxley.

To je že v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja opazil ameriški medijski kritik Neil Postman, ki je v svoji knjigi Zabavajmo se do smrti: javni diskurz v dobi šovbiznisa (Amusing Ourselves to Death: Public Discourse in the Age of Show Business) opozoril, da v ZDA bolj kot s policijo ljudi nadzorujejo z zabavo (šovbiznisom), preusmerjanjem pozornosti in promocijo površnega uživaštva. To je danes globalni trend, ki lahko vodi v nov mehki totalitarizem, in to ne le v ZDA, tudi pri nas.

Mehki totalitarizem

Na porajajoč se mehki totalitarizem v ZDA, ne veliko drugačen od trdega komunističnega totalitarizma, so krščanskega pisca Roda Dreherja opozorili emigranti iz Evrope, ki so imeli izkušnje z življenjem za železno zaveso. V ZDA danes naprednjaki (progressives), kjer imajo oblast (največ oblasti pa imajo na univerzah in v medijih), poskušajo marginalizirati vsakogar, ki zagovarja tradicionalne krščanske vrednote, in omalovažujejo ustavno pravico do verske svobode.

Vodstva tehnoloških korporacij vzpostavljajo nadzorniški kapitalizem (surveillance capitalism), cenzurirajo mnenja, s katerimi se ne strinjajo, in izrivajo – po njihovem – neprimerne osebe iz javne debate. Tako kot v trdem, komunističnem totalitarizmu so prvi na udaru izobraženci. Narobe misleči visokošolski učitelji imajo težave pri napredovanju, nazadnjaškim piscem založniki zavračajo objave, premalo napredni uredniki nimajo kariernih možnosti. Za Dreherja je Huxley bolj aktualen kot Orwell.

Izolacija, konformizem ali tretja možnost?

V svoji najbolj znani knjigi Benediktova možnost (Benedict Option) Dreher zagovarja, da je možno živeti pristno krščansko življenje le, če se izoliramo od postkrščanskega barbarizma in vzpostavimo dinamično krščansko protikulturo. V najnovejši knjigi o mehkem totalitarizmu Ne živite v lažeh (Live Not by Lies) sicer ne izreče, da izolacija ni možna, a se to razume samo na sebi, ko za zgled postavi velikane krščanskega protikomunističnega odporništva: Tomislava Kolakovića, Aleksandra Solženicina, Vaclava Bendo, Aleksandra Ogorodnikova in Jerzya Popieluszka. Po teh zgledih kristjan ne more biti konformist, ki bi se zaradi potrošniškega udobja izogibal trpljenju, zavzeti se mora za resnico in pravico.

Dreher opozori na izjemno zanimivo osebo hrvaškega jezuita Tomislava Kolakovića, ki je pred nacisti pobegnil iz Zagreba v Split, od tam pa leta 1943 na Slovaško, kjer je vzgajal izobražence za svobodo. Moto njegovih skupin je bil: Glej, presodi, deluj. Mnogi aktivni udeleženci žametne revolucije na Slovaškem in na Češkem izhajajo iz tradicije Kolakovićevega odporništva. Presenečen sem bil, da je taka izjemna osebnost v Sloveniji in tudi na rodnem Hrvaškem tako slabo znana.

Internetne korporacije samopašno omejujejo dostop do socialnih omrežij

Dreher si verjetno ni predstavljal, da bo del njegovih zloveščih napovedi dobil pospešek ob osebi, ki je sam ni cenil, ob kmalu bivšem predsedniku ZDA Donaldu Trumpu. Dominantne internetne korporacije so izkoristile nerede ob zadnjem Trumpovem zborovanju v Washingtonu, da so trajno preprečile njegov dostop do socialnih omrežij in da onemogočajo delovanje tistim socialnim mrežam, ki še servisirajo Trumpa in njegove podpornike.

Da so ukrepi vzradostili dediče slovenskih komunističnih zločincev, ne preseneča. Ko so se po gospodarskem kolapsu komunizma znašli na napačni strani zgodovine, si sedaj domišljajo, da so kršitelji svobode izražanja po novem dobri fantje. Preseneča pa, da molčijo številni izobraženci na obeh straneh oceana, ki se razglašajo za svobodomislece in liberalce. K sreči ne vsi. Angela Merkel je odločno obsodila to, da se za nedoločen čas arbitrarno omeji svoboda govora komurkoli. Svobodo govora po njenem lahko omeji le sodišče na osnovi zakona. Podobno samopašno cenzuro zavrača najbolj znan ruski disident današnjega časa Aleksej Navalny.

Evropa je v splošnem bolj naklonjena državnemu nadzoru in omejevanju svoboščin kot ZDA. Načelo previdnosti se pogosto postavlja nad svobodno gospodarsko pobudo in tudi nad osebne svoboščine. A zadeve se spreminjajo. ZDA so dvakrat reševale Evropo pred totalitarizmom, morda bodo tokrat potrebovale pomoč iz Evrope.