Danes bom kratek. Ob zgodbah ljudi, ki se jim iskanje smisla in moči za življenje znotraj vseh (ne)smiselnih možnosti po nekaj desetletjih boja in iskanj prelije v zanje zadnjo smiselno in tragično izbiro – samomor, je potrebno spoštljivo molčati. Ne teoretizirati in razpredati o tem, kaj bi morali, kako bi morali, česa niso naredili in kaj bi bilo dobro, da bi storili.
Za zunanjimi podobami ljudi se pogosto skrivajo drugačni notranji svetovi. Za humorjem osamljenost, za samozavestjo negotovost, za predanostjo strah, za vzvišenostjo nemoč, za obešenjaštvom obup. Drži tudi nasprotno: v strahu, ki ga doživljajo ljudje, se pogosto rojeva pogum, za obupom vstaja upanje, iz nemoči in potisnjenosti v kot vznikneta upornost in pripravljenost na žrtvovanje.
Toda ljudje tega, kar se dogaja v posameznikih, v ljudeh okoli nas, pogosto ne vidimo ali pa spregledamo, zamižimo na eno ali obe očesi. Frane Milčinski Ježek ima prav, ko v pesmi Hiša številka 203 pravi: V vsaki “hiši številka 203 se godi sto stvari. Zunaj je sonce, zunaj je dež, ti pa mirno mimo greš. Mimo greš in nič ne veš, da v hiši številka 203 se godi sto stvari“.
Zgodbe ljudi s tragičnim ali bolečim koncem nas obračajo k nam samim, k razmisleku o svojem življenju, svojih odločitvah, svojih korakih, svojih morda skritih razvadah, nerešenih odnosih, svojem duševnem počutju in zdravju. Zgodbe takih ljudi nam pripovedujejo, da je človekova eksistenca krhka in da je osmišljanje lastnih korakov dinamičen proces, ki traja do zadnjega diha.
Vsak korak, ki ga naredimo, je dragocen, vreden, da je storjen premišljeno, pazljivo. Navidezna varnost in notranja gotovost naj ne ugasneta čuječnosti.
Danes bom v spoštljivem molku nekaj časa namenil razmisleku o svojem življenju.
Pripis: Robin Williams je 12. avgusta 2014 storil samomor, star 63 let.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
