In memoriam: Đorđe Balašević (1953–2021), ratnik paorskog srca

Đorđe Balašević je bil zvesti spremljevalec na moji osebni dj-jevski poti, redno sem ga vključeval v svoje dnevne glasbene izbore, ker je vse, kar je govoril oziroma prepeval, nagovarjalo direktno mene osebno, nanašalo se je na moje življenje še bolj, kot če bi o njem spregovoril sam, pa naj je govoril o Prvi ljubezni, Nekih novih klincih, kako Odlazi cirkus iz našeg malog grada, o večni, čeprav nesrečni ljubezenski zgodbi iz Priče o Vasi Ladačkoj ali o Boži, zvanom pub, Kako se nekad dobro jelo itd., vse to sem doživel sam, na lastni koži, vendar seveda na svoj način, z drugačnimi zgodbami, pa vendar …

Novica o Đoletovi smrti me je globoko pretresla, zato moram o njem zapisati nekaj besed.

Đorđe Balašević je pisal in pel pesmi, v katerih se je lahko vsakdo našel

Đole se je znal približati vsakemu človeku, vsakega je nagovarjal v njegovi osebni zgodbi tako kot mene, to pa zato, ker so njegova besedila, predvsem pa njegova interpretacija, v katero je vpletal izvirna razmišljanja, ki so se od koncerta do koncerta razlikovala, izražala posebno toplino in človeškost. Đole je samo eden in edini. Original. Legenda. Tako kot Bob Dylan. Ali Leonard Cohen. Ali Tom Waits. Ali Nick Cave. Ali David Bowie. Ali Prince. Vendar nam za primerjave ni treba v tujino. Spomnimo se samo pokojnega Oliverja Dragojevića, genialnega Arsena Dediča, Kemala Montene pa še kako živega Bore Čorbe, pa samotarskega pasjeljubca Ibrico Jusića, pa Dado Topića, pa Milana Mladenovića … Med vsemi naštetimi ima Đole prav posebno mesto v mojem glasbenem horizontu.

Ne spomnim se glasbenika, ki bi s tako izbranimi in izbornimi besedami pel o položaju navadnega človeka, njegovih stiskah in zablodah, o njegovem veselju in uspehih, zato lahko mirno rečemo, da je bil ravno on tisti Ratnik paorskog srca, o katerem govori njegova istoimenska pesem.

Prva njegova pesem, ki mi padla v uho v daljnih 80. letih, ko sem še gulil osnovnošolske klopi, je bila znamenita Slow motion, jaz sem si jo zapomnil po začetnem verzu Od Mure pa do Morave, nato so sledile: Oprosti mi Katrin, Mirka, Imao sam strašnog petla, U razdeljak te ljubim, pa prelepa Neko to od gore vidi sve …

Đorđe Balašević je kdaj zapel tudi nekaj pesmi v slovenščini v prevodu Jake Koširja

Poseben pomen ima zame tudi celoten album Naposletku, ki sem ga ob njegovem izidu konec 90. let prejšnjega stoletja poslušal, ko sem doživljal in preživljal svojo prvo veliko ljubezen. Đole je moj veliki prijatelj, čeprav ga nisem v nikoli v življenju imel priložnost v živo ogovoriti. Saj to sploh ni važno. Bil sem na treh njegovih koncertih, na enem od njih je zapel nekaj pesmi tudi v slovenščini v izvrstnem prevodu žal pozabljenega slovenskega pesnika Jake Koširja, ta je namreč izdal celo knjigo Đoletovih pesmi v slovenščini. Vedno je bil ob meni, ko mi je bilo težko in ko sem bil srečen, ko sem bil zaljubljen in ko sem bil osamljen, vedno me je prijel s svojo nežno roko in me varno vodil med čermi in pastmi življenja.

Lahko rečem, da je bil Đorđe Balašević moj veliki duhovni učitelj, ki to nikoli ni hotel biti; kot rečeno, je bil v biti preprost človek tako kot jaz in samo pripovedoval oziroma pel je svoje zgodbe, tako kot jaz svoje. Nikakor nisem edini, s katerim je tako globoko komuniciral. Zdaj je odšel, toda njegove številne, do danes praktično vse že ponarodele pesmi ostajajo, da bi naprej nagovarjale nas in vse generacije, ki še prihajajo.

Kajti njegove teme niso produkt Zeitgeista, ampak so večne, ko pojejo o ljubezni, sreči, prijateljstvu, vojnih grozotah, zapeljevanju, dvorjenju, samopreizpraševanju.

Nikoli ni nehal izhajati iz sebe, zato je bil vedno avtentičen

Pri njem mi je najbolj všeč, da nikoli ni nehal izhajati iz samega sebe, zato je bil tako avtentičen, originalen, edinstven in neponovljiv. Zvesto je sledil napisu na delfskem preročišču Gnothi seauton (Spoznaj samega sebe) in nam s samospoznavanjem omogočil, da smo tudi mi bolje spoznali sebe. S tem samo potrjuje znano dejstvo, da je najbolj subjektivna, osebna, intimna resnica že hkrati najbolj univerzalna, saj se lahko dotakne prav vsakega človeka. In Đole se je dotaknil prav vsakega, od kralja do dvornega norca, od doktorja filozofije do branjevke, od bogatuna do klošarja, saj so vsi ti ljudje, in iz njegovi pesmi veje ravno toplina danes že skorajda kompletno pozabljene človeškosti.

Odšel je bojevnik, borec, vitez, plemič, cirkusant, poet, bard, frajer, šarmer, šaljivec. Odšel je Človek

Podobno kot ne moremo recimo Boba Dylana ocenjevati po klasični vrednostni lestvici, saj se njegova glasbena kri pretaka tudi po naših žilah, tudi za Đoleta ne moremo reči, da je bil dober ali slab, ne da bi te označevalce uperili proti samemu sebi, takšno ogledalo nam je nastavljal vojvodinski bard.

Zdaj ga ni več. Čeprav bo Đorđe Balašević ostal. Za večno. V mojem srcu. Pomešan z mojim lastnim doživljajskim spektrom, ko sem se sprehajal med vrtinci svojega življenja.

Pogrešal bom predvsem vedrino njegovih koncertnih nastopov v živo, ko je vsako svojo pesem znal postaviti v kontekst svoje življenjske poti do te mere, da so bili njegovi pripovedni komentarji že pesmi same po sebi. Čez Đoleta ga ni, pa naj kdo reče, kar hoče. Samo on zna tako peti zgodbe in pripovedovati pesmi. Kot starodavni rapsodi pa trubadurji in seveda severnjaški bardi je ustvaril izročilo, ki se ne bo prekinilo z njegovo smrtjo, ampak bo trajalo, dokler bo na tem svetu še obstajala človeškost. Srečno, moj pesniški tovariš, moja Velika anima poezije, moj somislec in sofilozof. Razmišljam, kateri komad bi si zavrtel sedaj, ob koncu tegale zapisa. Svirajte mi jesen stiže dunjo moja? Ne lomite mi bagrenje? Čaletova pesma? Život je more? Če omenim samo največje hite.

Pesmi nepozabnega mojstra bodo ostale …

Ne vem. Saj pravzaprav niti ni važno. Trenutno poslušam Regrutesko z obmejnega albuma Naposletku, vendar že preklapljam na prvo njegovo pesem, ki sem jo slišal še otrok, prav tako že omenjeni Slow motion, in zapisujem naslednje njegove besede: “Igram bez dublera, sve sam, što nije praktično, to znam, pa malo šmiram i malo briljiram.” In na koncu: “Možda i nisam neki biser, ali sam barem svoj režiser, sam za sebe smišljam zaplete i kraj, koristeči u glavnom laku tehniku, slow motion.” In ravno ta njegov slow motion, ki se kot nižinska reka pretaka počasi, široko in v meandrih; tako zelo mi je blizu. Vidim, da sem se precej razgovoril. Predlagam, da vsak od vas sestavi svojo zgodbo iz njegovih pesmi. In kmalu boste ugotovili, da Đole sploh ni odšel, ampak da še vedno, pravzaprav zimzeleno večno živi v vsakem izmed nas.

Adijo, nepozabni mojster, in že se hitim pogovarjat s tabo v svoji notranji izbi, kjer kot relikvije hranim vse, ki so se me kakorkoli dotaknili in mi nekaj pomenijo, ker so me s svojo Bitjo, se pravi s svojo eksistenco, nagovorili do stržena, če uporabim izraz svojega prijatelja pesnika in pisatelja Roberta Titana Felixa. Do globin moje eksistence. Se mi je ravno nasmejal, ko sem se ozrl k njemu, in rekel, da ga nose konji derani. Če bi znal igrati na kitaro, bi ga pospremil na njegovi poti z njegovo pesmijo. Tako pa se mu samo nasmejim in mu pomaham tja, od koder je prišel in kamor se vrača. Globok poklon njegovemu delu. In prijetno poslušanje njegovih balad. Vse dobro.