Avtor: Matjaž Steinbacher. Vir: Media Steinbacher. Po informacijah medijev bi se naj velika večina članov Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, ali krajše SVIZ, izrekla za stavko javnega sektorja. Ta bi naj bila 23. januarja.
Če je verjeti besedam predsednika sindikata, Branimirja Štruklja, je osrednji kamen spotike masa plač. V luči ukvarjanja se s preluknjanim proračunom želi vlada zmanjšati celotno maso plač, čemur pa v sindikatu ostro nasprotujejo. A poglejmo nekatere številke, s katerimi bomo videli, da so razlogi za stavko vse prej kot upravičeni.
Že res, da zadnji dosegljivi primerljivi podatki segajo v leto 2009 in2010, a vseeno bi na njihovi podlagi prvi sindikalist težko našel argumente proti znižanju mase plač. Kar 31.9 odstotka BDP na prebivalca je v letu 2009 stal posamezen slovenski študent! Oziroma 6610 evrov, merjeno po kupni moči. Glede na delež stroška študenta v BDP na prebivalca je to skoraj največ med vsemi evropskimi državami in enako kot v ZDA. V EU-27 je povprečna vrednost 27.4 odstotka. Le otoška Ciper in Malta sta potrošila več. Z znanjem polne Nemčija (26.9%), Avstrija (30.6%) so zadaj. Tudi skandinavske Finska (26.3), Švedska (28.4), Norveška (24.7) in Danska (31.6%) so za nami. Povsem isto pa velja tudi za Francijo, Italijo, Belgijo in Japonsko.
Poglejmo številke o študentih. Njihovo število je leta 2009 znašalo 114.873 in je, kar se deleža v populaciji tiče, nad povprečjem držav EU. Več kot polovica vseh mladostnikov v starosti med 20 in 24 let je bilo v Sloveniji v letu 2010 vključenih v terciarno izobraževanje. Medtem ko je povprečen študent potreboval kar 6 let in pol za dokončanje študija.
V Sloveniji veliko ljudi študira, visoka je stroškovna cena posameznega študenta, medtem ko je država skoraj izključni plačnik vsega skupaj. Temu primerno visok je tudi delež v BDP, ki ga država namenja izobraževanju. V letu 2010 je ta znašal 6.6% BDP, kar je, z izjemo skandinavskih držav, mnogo več od tega, kar druge države namenjajo za izobraževanje. Povprečje v EU-27 je znašalo 5.5%, v Nemčiji, recimo, 4.3%, Italiji 4.5 odstotka, Švici 6% itd. Povezava na Eurostatove podatke. Očitno je, torej, da je slovensko šolstvo izjemen prejemnik denarja davkoplačevalcev. Tako je, davkoplačevalcev.
Sedaj, ko smo nekako zaokrožili stroškovno sliko slovenskega izobraževalnega aparata, ki šolnikom nikakor ni v prid, še manj pa v času, ko denarja enostavno ni in je potreba po varčevanju prisotna praktično povsod, se lahko posvetimo še drugi strani enačbe, ki se skriva v odgovoru na vprašanje, kaj za to dobimo!
Mnogi bi hudomušno dejali, da armado brezposelnih diplomantov. Res je, mladi so brezposelni. Seveda si mladi niso sami krivi, da živijo v okolju tako zaprtega trga delovne sile in tako skromne gospodarske aktivnosti, ki preprosto ni sposobna odpiranja novih delovnih mest, pa vendar. Da pa ne bodo vsega krivi brezposelni diplomanti, se lahko posvetimo kakovosti šolskega kadra, ob siceršnji nefunkcionalni delovno-pravni zakonodaji.
Že res, da je ocena kakovosti osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja težko izvedljiva. Tako se lahko posvetimo zgolj univerzitetnemu izobraževanju. Na lestvici Thompson Reutersa ni nobene niti med 400-timi na svetu. In njihovi kriteriji: kakovost poučevanja, raziskovanje, prenos znanja in mednarodni ugled! Iz korektnosti je treba poudariti, da je vsakršno takšno agregiranje krivično do vseh tistih izjemnih in, očitno, zelo redkih posameznikov, katerih ugled v poplavi celotnega akademskega kadra bistveno presega zidovje posameznih fakultet.
Skratka, razlogi za stavko nikakor niso upravičeni ali legitimni, o tem sem pisal tudi v komentarju z naslovom Prihajajoča stavka javnega sektorja je stavka, uperjena proti ljudem, da pa o njihovi ekonomiki v času splošnega pomanjkanja sploh ne govorim. Celo več, s čim lahko upravičijo to, kar dobivajo že sedaj?
Vir: Media Steinbacher