Vladna garnitura se je odločila, da »kulakom«, podjetnikom, malemu človeku in seveda Cerkvi (torej razrednim sovražnikom) nabije davke.
Vprašanje davkov je vprašanje odnosa do lastnine. Ta odnos je v Sloveniji porušen od druge svetovne vojne naprej, ko si je komunistična avantgarda z nacionalizacijo prisvojila vse, kar so imeli njeni razredni sovražniki. Pri ljudstvu je skozi desetletja ustvarjala vtis, da je to edino pravično, ker je sedaj vse od vseh, čeprav vsi vemo, da ni bilo tako. Med zadnjimi informacijami iz Beograda, poleg Jovankine smrti, je bila informacija o Titovi kraji premoženja Karađorđevićem. Seveda so nekateri hitro dodali: Saj so tudi oni kradli. Morda res. In če so kradli drugi, kradimo še mi! Slednje je navadni državljan začel razumeti dobesedno tako: veliki kradejo na veliko, mi pa na malo. Kraja velikih opravičuje krajo malih. Kako globoko se je ta sprevržena morala zasidrala v zavest ljudi, smo lahko opazovali in doživljali v dvajsetletnem procesu denacionalizacije, pri katerem so prav največji tatovi postavljali največje ovire, da bi se vprašanje lastnine uredilo na način, ki je v skladu s človekovimi pravicami, katerih steber je prav zasebna lastnina. Narodu pa so govorili, kako se ne smejo dogajati nove krivice.
Preprost državljan, ki ni imel nobenih privilegijev, si je v tem času pridelal stanovanje ali hišo, podedoval kaj zemlje in kakšen vikend, če je hodil na dnino k razrednemu sovražniku zahodnega kapitalizma, je tam živel v bornih razmerah, da je doma zidal zase in za potomce. Ko se je končno razveselil samostojne Slovenije, je smel upati, da bo njegova država pravičnejša in da bo začela spoštovati, kar je njegovo. Na začetku je dajala tak vtis. Jazbinškov zakon je omogočil poceni odkupe stanovanj, za katera so ljudje leta dolgo plačevali najemnino. V redu! Država nam je razdelila certifikate in dobili smo občutek, da se ustvarjajo novi, pravičnejši temelji družbe. Vendar je bila regulacija le teh popolnoma zmanipulirana, saj je omogočala bogatenje posameznikov in razočaranje večine. Še tisti, ki so bili na dobri poti, in med njimi je bil Zvon, so doživeli žalosten konec iz več razlogov, pravnih, političnih, finančnih, medijskih in kadrovskih ter seveda zaradi svetovne bančne krize. Zvonovi so bili rešljivi z nekaj deset milijoni evrov, sedaj pa se pogovarjamo pri reševanju dveh propadlih forumskih bank o milijardi davkoplačevalskega denarja. Ker gre za forumske kliente, tiste, ki kradejo od druge svetovne vojne naprej, se bo denar vzel davkoplačevalcem. Ker pa je pri Zvonovih šlo za razrednega sovražnika, je bilo potrebno izkoristiti šibki trenutek za njihovo likvidacijo in posledično za premoženjsko obglavljanje nekaterih cerkvenih pravnih oseb. Odkar je reševanje dveh forumskih bank javno znano, Cerkev ni več kriva za slovensko bančno luknjo, kot so trobili po Ljubljani vstajniški »intelektualci«.
Več: Družina
