Množično preseljevanje ljudi v novo družbeno okolje nujno trči ob vprašanje prilagajanja tistih, ki prihajajo, na standarde, načela, navade in formalna pravila, ki veljajo v okolju gostiteljev, torej na območju, na katerega prišleki vstopajo. Vprašanje integracije in asimilacije na novo okolje je mnogovrstno in se pravzaprav dotika vseh ravni sobivanja v skupnosti. Med prišlekom in domačinom obstaja asimetrija informacij. Prišlek domačinu ne razkrije vseh razlogov za svoj prihod, a hkrati docela ne pozna niti formalnih niti neformalnih pravil, ki pri domačinu veljajo. Prišlek je na nek način podrejen domačinu in je odvisen od njegove volje, hkrati pa je domačin lahko zaskrbljen zaradi razlogov prišlekovega prihoda kot tudi glede njegovih namenov.
Državno sponzorirano priseljevanje in politika vključevanja prišlekov v družbo domačinov bi naj vsaj načelno in po namerah predlagateljev teh politik odpravljala to asimetrijo informacij in lajšala prehod prišlekom na standarde in pravila domačinov ter hkrati omogočala razkritje razlogov njihovih prihodov v novo okolje. Vendar izkaže se, da je takšna asimilacija in integracija pravzaprav inferiorna spontani in naravni asimilaciji brez političnih programov asimiliranja. Primer neuspele državno sponzorirane integracije je Švedska, primer uspešne integracije in sobivanja pa Švica, ki velja, vsaj kar se tiče razmerij med številom ljudi različnih narodov, ki živijo v Švici, za eno izmed najbolj heterogenih družb na svetu sploh.
Torej, državno sponzorirano vzpostavljanje politik priseljevanja in vzpostavljanje okvirjev za asimilacijo je v jedru napačno in ekonomsko razvojno potratno, z vidika uspešnosti pa precej sporno. Zakaj? Vzpostavljanje političnih programov podeljevanja statusov nujno vodi do rentništva pri boju za denarne koristi iz teh programov in vnaša distorzije v razmerja med ljudmi v nekem družbenem okolju. Več je teh pravic in na denar vezanih statusov, močnejši je boj in slabša bo na koncu prilagoditev prišlekov. Razdor bo največji pravzaprav med prišleki samimi, ki pričnejo tekmovati v tem, kdo bo ostal manj asimiliran. Okrepil se bo razdor tudi v odnosu med prišleki in domačini. Programi politične krepitve integracije v resnici zavirajo dinamiko spontanega vzpostavljanja in prilagajanja prišlekov na pravila v novem okolju in jih v resnici odvračajo od namere po učinkovitem in hitrem zlitju z okoljem, v katerega vstopajo.
Razlog je preprost in enak temu, zakaj uvajanje ženskih kvot ne zvišujejo kakovosti odločitev na področjih, kjer se kvote uvajajo, in zakaj denimo politika višanja minimalne plače najbolj prizadene ravno najbolj ranljive skupine ljudi in zgolj krepi položaj zaposlenih glede na brezposelne in viša brezposelnost. V primeru državnega podeljevanja statusov prišlekom se vzpostavi zid med domačini in prišleki, ki je formaliziran s pravili in s statusnimi zaščitami prišlekov: vse dokler bo obstajala možnost statusne zaščite in privilegijev ob nalepki prišlek, tako dolgo se bo imetnikom tega statusa splačalo ostati prišlek in se tudi vesti kot prišlek. Tovrstnega oportunega vedenja bi bilo ob izostanku statusnih in drugačnih bonitet manj oziroma bi spontane silnice preživetja od prišlekov namesto potratnega oportunizma in boja za državni status terjale produktivno vedenje in čimprejšnjo prilagoditev. Več pravil in več zakonodaje za spodbujanje asimilacije in integracije nujno krepi boj za prijavljanje na statuse in s tem slabi prilagoditev. Tako je na vsakem trgu, kjer se onemogoča spontano in vzajemno prilagajanje interesov med ljudmi, tudi na trgu razmerij med prišleki in domačinov.
Argument, da smo vsi vsaj enkrat v življenju prišleki in da je prišleka treba zaščititi, ker je pač zamenjal svoje družbeno okolje, ne zdrži. Argument nima niti minimalne humanitarne, niti minimalne ekonomske niti minimalne racionalne utemeljitve. Prišlek ima namreč povsem legitimen lasten interes v zamenjavi družbenega okolja, sicer se ne bi odločil za zamenjavo. Niti dejstvo, da utegne prihajati iz nemirnega in iz revnega območja tega v ničemer ne spremeni in domačinu, v čigar okolje in na čigar lastnino stopa prišlek, ne daje moralne zaveze po lajšanju bremena te odločitve prišleku. Moralna zaveza po dajanju pomoči sočloveku namreč ni vezana na odločitev o zamenjavi dežele bivanja, temveč izključno na stopnjo ogroženosti življenja, ki pa je vezana na dohodek in na sposobnost golega preživetja posameznika, in ta ni odvisna od tega ali je nekdo prišlek ali ne. Še več, prišlek ne more biti vnaprej upravičen do pomoči domačina, saj svojih sposobnosti preživetja pred prihodom v novo deželo še niti ni mogel pokazal.
Še več, vnaprejšnja pomoč prišleku, ki ni dokazano življenjsko ogrožen, je nelogična in nesmiselna, saj je podeljena brez preverjanja statusa in premoženja, saj prišlek sploh še ni mogel pokazati svojih sposobnosti prilagajanja novemu okolju in se predstaviti domačinu. Vnaprejšnje dajanje pomoči zavoljo tega, ker se je nekdo odločil zamenjati družbeno okolje ne krepi moralne avtoritete dajalcu takšne pomoči. V resnici mu jo jemlje, saj je s hitenjem pomagati prišlekom del svoje energije in pripravljenosti pomagati sočloveku investiral v primerjalno gledano slabšo možnost, kot če bi pomagal dokazano nemočnim in bolnim pri negi njihovega osnovnega človekovega dostojanstva. Past je v tem, ker tovrstno napačno nalaganje humanitarnega kapitala med ljudmi vodi stran od krepitve sočutja in slabi zmožnosti ljudi v neki družbi po skrbi za tiste, ki so pomoči resnično potrebni. Vsi viri v naravi in v človeškem življenju so omejeni, tudi humanitarnost. Če se odločim pomagati eni skupini, se moram odreči pomagati nekomu drugemu. Če pomagam nekomu, ki pomoči ni potreben, s tem nehote vlagam napor v izpodrivanje pomoči tistim, ki jo resnično potrebujejo. S tem pomagam »limoni«, ki s trga humanitarnosti izpodriniva tistega, ki našo pomoč v resnici potrebuje.
Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
