Hud poraz stare levice kot padec berlinskega zidu

Avtor: Boštjan M. Turk. Vir: Reporter. Plebiscitarna večina, s katero je bil na mestu predsednika republike Danilo Türk nadomeščen z Borutom Pahorjem, je dogodek, ki bi se moral zgoditi že ob padcu komunizma v Evropi.

Spomnimo se, da se je tedaj »nova« levica v Sloveniji luščila od svojih trdih »kameradov«. A je Milan Kučan, ki je bil ob prelomu v demokracijo šef slovenskih komunistov, svojo celotno kariero v demokratičnem času zgradil na veliki prevari: Stane Dolanc, France Popit, Mitja Ribičič in drugi so ga pooblastili, da v novih časih upravlja skupni imperij. Ni jim ostal dolžan usluge: ker so imeli v rokah medijsko, gospodarsko in tudi politično moč, so domovino spreminjali v gledališče – režija, igralci, scenarij in prišepetovalci, vse je bilo nevidno iz dvorane, prihajalo je namreč iz tistega dela odrske kompozicije, ki se mu tehnično reče »zakulisje«.

V njem partija ni nikoli prelomila s partijo (sama s sabo), prilagodila se je novim časom, po kačje razcepila jezik, da je bil eden bolj (Milan Kučan) drugi manj (Janez Drnovšek) ortodoksen ali korenit, a tranzicija se je iztekala na natanko tak način, kot so ga – danes jim pravimo »strici iz ozadja«, želeli. Vmes so v svojo kompozicijo (zaradi potreb tujine in njene javnosti) vključevali še koga s »pomladne« strani, ki se jim je bil za drobtinice voljan na veliko klanjati. Lojze Peterle in njegovi »krščanski« demokrati so bili viden primer. Zakaj oboje navajamo danes, bo razumljivo na koncu članka.

Četudi se je zdelo, da je z nastopom prve vlade Koalicije Slovenije (2004) tej uspelo pripraviti teren za postopno preobrazbo domovine v normalno evropsko državo modernega tipa, se je že na polovici mandata izkazalo, da stare sile zbirajo moč za trenutek, ko bodo znova udarile. In so, silovito, s serijo nuklearnih diskvalifikacij, ki so se zgostile v aferi Patria. Te so jo ponovno prinesle na oblast, vendar na majavih nogah. Borut Pahor jim že prve dni ni bil pogodu, zadnje še toliko manj. Zato smo v volilni kampanji lahko spremljali bistven proces.

To je luščenje »nove« levice iz starih luskin. Rojevanje je bilo skrajno boleče: da bi omogočili zmago Danila Türka, so bili komunisti vnovič (kot 1941.) pripravljeni demontirati republiko. Anarhične boljševistične skupine so v petek na Trgu republike demonstrirale s silo, ki bi mogla zamajati vlado, aktualnemu predsedniku pa omogočiti razpis izrednih razmer. V njih – od Trockega naprej – najlažje vladajo. Verjeti pa moremo, da je bila »nova« levica rojena prav tam: ko so demonstracije prebile sleherno mejo dobrega okusa in se sprevrgle v nevarnost za državo, je z Danila Türka, ki jih je goreče podpiral (in podpihoval), padla še zadnja sled javne dostojnosti. A tudi to ste pripravljeni početi, da le ostanete na oblasti, so si mislili ljudje.

Nedeljski rezultat je presenetljiv prav v dveh momentih. Eden je število glasov, ki jih je prejel Borut Pahor, drugega pa poiščemo v vprašanju, od kod bodočemu predsedniku toliko njih. Če to prenesemo na stranke, ugotovimo, da je v Pahorju najprej zmagala SDS (96 % odstotkov njenih volivcev je glasovalo zanj), nato Državljanska lista (84 %), SLS (77 %) in prav toliko NSI. Zadnja v vrsti je predlagateljica Pahorjeve kandidature, SD. Njegova zmaga je tako zmaga predsednika sedanje vlade in strank vladne koalicije.

Da bo Pahor zmagal z glasovi Milana Zvera (v drugem krogu je 95 % njegovih volivcev glasovalo zanj), je bilo jasno že v trenutku, ko se ga je stara levica želela znebiti za vedno. To je bilo v četrtek pred zadnjim tednom volilne kampanje v soočenju na POP TV. Tam je, spomnimo se, Spomenka Hribar prav silovito napadla Boruta Pahorja in ga v paraleli, ki jo je potegnila do Barbare Brezigar (državna tožilka je bila na desni Milana Zvera), tako Pahorja kot tabor demokratične opcije, razglasila za nekaj popolnoma nesprejemljivega, še huje kriminalnega.

V naslednjem trenutku se ji je pridružil dr. Rajko Kenda, univerzitetni profesor interne medicine, ki bi moral videti, da stvar eksplozivno beži iz rok in modro umiriti žogo. A storil je nasprotno: v dvorani (in pred malimi zasloni) je nastalo zlovešče zatišje, osredinjeno v vprašanju, kako si lahko nekdo nekaj takega dovoli. Razumelo se je, da je bila stvar pripravljena že pred prihodom v studio. Od tistega hipa naprej je bil Danilo Türk govoreči mrtvec.

Do njegovih botrov je to spoznanje prišlo bolj pozno, ali pa sploh še ne. V Sloveniji je padel berlinski zid: skupina, ki je od Dolomitske izjave naprej zlorabljala domovino za svoje lastne interese, bo preminila. To je tudi spoznanje tujine. Ne bo še vsega konec in jutrišnji dan bo podoben včerajšnjemu. Veliko se bo še rovarilo, spletkarilo, demonstriralo in denunciralo. Veliko polen bo še letelo pod noge. A procesa, ki se je začel v nedeljo, ne bo mogoče ustaviti.

Zato je ta zapis tudi priložnost, da se vnovič razgledamo po času, ki smo ga pustili za berlinskim zidom. To je najbolj neraziskano področje slovenske zgodovine. Našo sodobno identiteto so tako določili dogodki, ki so pomenili ustvarjanje razmer za nastanek demokracije, katere nujna posledica je bila osamosvojitev. Tu je človek, ki ga ob današnjem dogodku še posebej jemljemo v misel. Njegova disidentska pot je bila namreč v celotnem življenju naravnana prav na simbolno sporočilo zadnje nedelje. Že januarja 1988 je Milana Kučana v odprtem pismu pozval k popravi vseh krivic totalitarnega sistema. Odgovora do današnjega dne ni dočakal.

V začetku šestdesetih let je soustvarjal prvo opozicijsko revijo Perspektive: Udba ga je izročila v zapor, ker je Edvardu Kocbeku skupaj z Borisom Pahorjem sugeriral intervju v reviji Zaliv, ki je leta 1974 razkril pomore v Kočevskem rogu ob koncu vojne. V začetku sedemdesetih je pri Delu poskrbel za izdajo nekaj temeljnih knjig o resnici tedanjega časa. Leta 1983 je objavil celotni spis Vodniki in varuhi (zaradi njega je že bil obsojen), ki ga je Stane Dolanc (glej zgoraj) prepovedal.

Leta 1987 je opozarjal na nevarnost vojaškega udara v SFRJ, ki bi ga zahodne sile utegnile podpreti, ker bi želele obdržati enotnost države. Jeseni 1990 je predlagal plebiscit, a so ga krščanski demokrati zavrnili. Kasneje ga je v program sprejel Demos. Četudi soustanovitelj Peterletove stranke, jo je zaradi njegovih stranpoti (glej zgoraj) zapustil. Še en »karierni« dosežek: po letih iskanja redne službe se je 1984. upokojil kot skladiščnik v časopisnem oddelku Nuka. Nenavadno, ker mu dolgujemo neverjetno tradicijo intelektualne misli v najžlahtnejši obliki.

Ta človek je Viktor Blažič. Če prihodnost raste iz preteklosti, raste iz ljudi, kot je on.

Vir: Reporter