Hrvatje so se za las izognili neslavnemu rekordu

Razlogov, da je na prve evropske volitve na Hrvaškem prišlo samo slabih 21 odstotkov volilnih upravičencev, s čimer so bili od naših južnih sosedov v negativni smeri dvakrat boljši samo Slovaki, je veliko. Mandat prvih evroposlancev bo, če bo Hrvaška 1. julija vstopila v druščino osemindvajseterice, trajal manj kot leto dni. Oba glavna politična bloka sta po skoraj dveh desetletjih medsebojnega tekmovanja precej utrujena in za volilno telo vse manj močan magnet. Za nameček se je predsednik Ivo Josipović precej nerazumno odločil, da razpiše volitve dvanajstih evropskih poslancev na današnjo nedeljo, čeprav bodo čez mesec dni redne lokalne volitve. Za tem je morda stalo kalkuliranje levosredinske vladne koalicije, ki si je od ločitve obeh odločanj verjetno obetala boljši rezultat. Gotovo je sedanje zatrjevanje, češ da so le samostojne evropske volitve pravi lakmus (očitno bornega) zanimanja volivcev za evropske zadeve, neprepričljivo.

Kot leta 2001 

Toda tudi račun vladajočih se ni izšel. Na volišča je res prišlo tako malo ljudi, da je komaj mogoče sklepati na trenutno prevladujoče razpoloženje javnosti do vlade in opozicije. Toda tudi ob predpostavki, da na volitve ni odšlo več vladnih kot opozicijskih privržencev, bo imelo včerajšnje glasovanje pomemben psihološki učinek. Opozicijska Hrvaška demokratična skupnost nekdanjega notranjega ministra Tomislava Karamarka je kljub dokajšnjemu kaosu, v katerem je pustila državo, kljub številnim aferam svojih (deloma nekdanjih) članov na čelu z nekdanjim premierjem Ivom Sanaderjem in kljub težavam z iskanjem usmeritve pod novim vodstvom, kar je vključevalo izključitev še ene nekdanje premierke Jadranke Kosor, po vsem videzu ponovno vstala od mrtvih. S 33,1 odstotka osvojenih glasov je skupaj z dvema manjšima strankama za dobro odstotno točko in pol celo porazila skupno listo treh vladnih strank, socialdemokratov, liberalnih demokratov in upokojencev. Slednji so predvolilna merjenja napovedovala razmeroma lahek sprehod do volilne zmage. Zdaj pa se konservativcem iz HDZ-ja in Hrvaške stranke prava Ante Starčević nasmiha polovica hrvaških evropskih mandatov (6 od 12), medtem ko naj bi jih socialni in liberalni demokrati skupaj greli pet. Dvanajsti sedež bo, kot kaže, pripadel hrvaškim laburistom, ki so edini razen “velikih” prestopili petodstotni prag, a so ravno tako precej zaostali za najbolj optimističnimi napovedmi. Na neki način se je včeraj ponovil maj 2001, ko je HDZ  po zaslugi nizke volilne udeležbe povsem nepričakovano dobila lokalne volitve, le dobro leto dni po uničujočem porazu na prvih volitvah po Tudjmanovi smrti. In v času, ko se je Ivo Sanader še lovil kot šef stranke. Dve leti pozneje je že postal predsednik vlade.

Policistkin epski uspeh

So pa volitve postregle še s kar nekaj zanimivostmi. Čeprav po udeležbi tega ni sklepati, se je za naklonjenost volivcev borilo kar osemindvajset list. Največje presenečenje je nedvomno pripravila “pravašica” in nekdanja policistka z juga Dalmacije Ruža Tomašić, ko je z dobro četrtino glasov na najmočnejši listi za seboj pustila vse hadezejevce. V njeni senci je ostal tudi nekdanji zunanji minister Tonino Picula, ki je kot nosilec socialdemokratske liste sicer dobil prepričljivo največ glasov v vsej državi. Naskok na evropski parlament pa se ni posrečil dolgoletnemu gospodarju Istre Ivanu Jakovčiću. Ko bo maja odložil vlogo istrskega župana, si bo moral najti nov izziv.