Hrvatje v Bosni in Hercegovini preživljajo težke čase. Pravzaprav jim v daytonski državi kot najmanjšemu med tremi konstitutivnimi narodi nikoli ni bilo posebej lahko. Ampak z oblikovanjem vlade Federacije Bosne in Hercegovine, ene od dveh entitet te nesrečne tvorbe, so se, kot kaže, dokončno odpravili po poti libanonskih kristjanov. Čeravno za razliko od slednjih niti niso izgubili vojne.
Nesloga uniči še tako velike stvari
Da ne bo pomote, za težak položaj Hrvatov v Bosni, ki so bili črne ovce že v času druge jugoslovanske države, so najprej in predvsem odgovorni njihovi politični voditelji. Kar je enako kot pri libanonskih maronitskih katolikih. Če se ti ne bi pričkali zaradi malenkosti, bi bilo strankam v federaciji večinskih Bošnjakov mnogo teže pripeljati manjšino žejno čez vodo. Tako pa se je daleč najpomembnejša hrvaška stranka v BiH, HDZ BiH, zaradi osebnih zamer in ambicij že pred leti razklala na dve, včasih med seboj kar nespravljivo sprti frakciji.
Svoje je nato dodal libanonskemu na moč podobni volilni zakon, po katerem se lahko bošnjaški in hrvaški volivci v federaciji prosto odločijo, ali bodo glasovali za člana državnega predsedstva iz vrst svojega ali drugega naroda. Tako se je dvakrat zapovrstjo zgodilo, da je bil za hrvaškega člana predsedstva izvoljen socialdemokrat Željko Komšić, ki na večinsko hrvaških območjih ponekod ni dobil niti desetine glasov, a so mu Bošnjaki – in razklanost med Hrvati – pomagali do zmage.
Čisto libanonski scenarij
Po zadnjih parlamentarnih volitvah jeseni 2010 sta se obe hadezejevski formaciji prepirali tako temeljito in tako dolgo, da so se iztekli vsi razumni roki za oblikovanje vlade na državni ravni, pa tudi na ravni federacije in posameznih kantonov (oziroma županij, kot jim rečejo Hrvatje). Tri županije s hrvaško večino še zdaj nimajo oblikovanih lokalnih organov. Tu pa so večinsko bošnjaške politične skupine socialdemokratov, Izetbegovićeve Stranke demokratične akcije in Silajdžićeve Stranke za BiH zavohali priložnost za dokončno marginalizacijo samostojnih hrvaških političnih subjektov. Po stari dobri libanonski maniri so kvoto Hrvatov v vladi, kot jo določa Daytonski sporazum, zapolnili s pripadniki obrobnih hrvaških strank. Bosansko-hercegovska Hrvaška stranka prava (HSP) in Ljudska stranka Z delom za boljše življenje sta seveda navdušeno pograbili priložnost, ki je v normalnih razmerah, v katerih imata oba HDZ-ja med Hrvati še vedno nekako 80-odstotno podporo, ne bi bili nikoli deležni. Vodja pravašev Živko Budimir je čez noč prevzel sicer v glavnem reprezentativno vlogo predsednika Federacije BiH, o kateri je mogel prej samo sanjati. Podobno se je v libanonskih vladah, kjer mora biti polovica kristjanov, sončilo in se deloma še sonči precej ministrov, ki so bili izvoljeni z muslimanskimi glasovi. Posebej zloglasna pa sta bila seveda (krščanska) predsednika Elias Hrawi in Emil Lahoud, ki nista med svojimi soverniki uživala tako rekoč nobene podpore.
Federacija BiH je z imenovanjem nove vlade prejšnji teden zakorakala čisto po libanonskih poteh. Da bo pri njej ostalo, je trenutno resda nekoliko gotovo. Z zgornjim parlamentarnim domom narodov namreč po večinskem mnenju ni bilo vse v redu, ker v njem ni bilo predstavnikov vseh kantonov. Zato ne dosedanja hadezejevska predsednica federacije Borjana Krišto ne hrvaški ministri nočejo zapustiti svojih foteljev. Mednarodna skupnost, za katero so hudo nacionalistični bosansko-hercegovski Hrvatje nekako od vsega začetka nekak nebodigatreba daytonske Bosne, tudi nekoliko okleva, čeprav so Američani vsaj med vrsticami izrazili podporo novi vladi.
Gotovo tak razvoj, v katerem naj bi interese Hrvatov zastopali stranke in ljudje , ki so dobili samo neznaten delež hrvaških glasov, ni v prid utrjevanju krhke države, saj poglede tretjega konstitutivnega naroda neizogibno spet bolj kot v Sarajevo usmerjajo v Zagreb. Kjer trenutno sicer ni videti česa obetavnega.
Foto: Wikipedia
