Hrvati: Edvard Kardelj je spletkaril za Slovence!

Zdi se, da je Slovenija po več kot četrt stoletja le dočakala rešitev perečega mejnega vprašanja. Ta vsekakor ni idealna, je pa še vedno sprejemljiva in menim, da mora pri njej slovenska stran za vsako ceno vztrajati. V nasprotnem primeru bomo še naprej priča boja dveh sprtih strani, ki ne bosta popustili niti za milimeter, hkrati pa izgubili ogromno političnega in diplomatskega elana. Poleg tega bi se mejni spor še naprej metalo raji kot »predvolilne kosti za glodanje« z namenom preusmerjanja pozornosti od drugih perečih težav.

In ker smo bili naposled le priča slovesnemu dogodku, za katerega se je zdelo, da ga nikdar ne bomo dočakali, ni napak, da se malce pokomentira celotno dogajanje. Slovensko stališče je že znano, zato bi se lahko malce dotaknili tudi hrvaškega gledišča nastale situacije. Zdi se namreč, da naši južni sosedje ob prelomnem dogodku doživljajo pravcato dramo, četudi skušajo navzven delovati kot neobremenjeni in vsepovprek zatrjujejo, da jih stvar v bistvu sploh ne zanima.

Izid arbitraže je sklep modrovanja gostilniške druščine?  

Hrvaški politiki namreč kot po tekočem traku zatrjujejo, da se v četrtek ni pripetilo prav ničesar, da je šlo za povsem običajen delovni dan, in da arbitraža že lep čas ne obstaja več. Posledično tudi razsodba arbitražnega sodišča nima nikakršne veljave. Gre  za dejanje neke samooklicane druščine, ki je pač nekaj spisala skupaj in to še objavila. Je potemtakem skupina uglednih tujih arbitrov enakovredna kakšni gostilniški klapi »rekreativnih zgodovinarjev« in »penzionistov«, ki v vaški »oštariji« po cele dneve vneto rešujejo pereče probleme celotnega sveta, vse od Bangladeša pa do Kosova?

A več kot očitno je, da hrvaški državniki sami niso povsem prepričani v to kar blebetajo, ali pa upajo, da bodo s svojim vztrajnim prepričevanjem pacificirali hrvaško javnost. Tako je bivši hrvaški premier Milanović na primer izjavil, da arbitraža za njega ne obstaja ter se začudil, da sploh je zanimanje za to stvar, a hkrati kontroverzno pristavil da se je odzval prav zaradi svojega zanimanja. Slednje pa na Hrvaškem očitno niti ni tako majhno, saj je bilo na dan razsodbe pri naših južnih sosedih o vsej stvari veliko izrečenega in napisanega. In prah se še vedno ni polegel.

Hrvati: Slovenci nam jemljejo nekaj kar je naše

Zanimivo se zdi, da je na Hrvaškem precej razširjeno in utrjeno mnenje, da je meja med državama pravzaprav že lep čas določena, in da so v resnici Slovenci tisti gusarji, ki želijo Hrvaški v Piranskem zalivu nekaj ukrasti. A resnici na ljubo morska meja med nekdanjima republikama ni nikdar obstajala in jo je bilo potrebno na novo določiti. Naša južna soseda se je očitno že navadila na začasno rešitev – da polovico Piranskega zaliva nadzirajo hrvaške, polovico pa slovenske oblasti, saj s takšno rešitvijo nima česa izgubiti. Potrebno je zgolj zavlačevati toliko časa dokler se začasna meja dovolj ne utrdi, obenem pa slovensko stran prikazovati kot iskalca težav in zdraharja.

Tej taktiki pravzaprav služi tudi krčevito zagovarjanje bilateralnega reševanja meje, na podlagi katerega se ni mogoče tako rekoč ničesar dogovoriti. Dokaz za to je zadnjih 25 let zavlačevanja, odlašanja, medsebojnega obtoževanja in podobnih neprijetnih situacij, ki so vse po vrsti vodile v nekakšno slepo ulico. Na to, da Hrvati pravzaprav vse kar se nahaja en sam centimeter južno od sredine Piranskega zaliva smatrajo za neizpodbitno hrvaški teritorij, nakazuje že naslov članka objavljenega na 24sata: »Bilo bi neumno, da bi sedaj Slovenci okupirali hrvaški teritorij«. Med tovrstno mislečimi so vsaj hrvaški ribiči, ki srčno upajo, da bodo svoje dosedanje ribiške navade na spornem mejnem območju, lahko gojili še naprej brez kakšnih večjih zapletov. Ni kaj, navada je železna srajca, težko jo bo sleči.

Tako je pri sosedih mogoče opaziti nekakšno mešanico poskusov ignoriranja situacije ter strahu pred dejstvom, da bo odločitev arbitražnega sodišča naposled morda le potrebno sprejeti, predvsem pa spoštovati. V skladu s tem zavedanjem je nek hrvaški novinar cinično zapisal sledeče: »Izgubili smo »Savudrijsko valo« (novotarija, ki jo Hrvati uporabljajo namesto imena Piranski zaliv), vendar pa smo dobili Joška Jorasa.

Biti bolj hrvaški od »čistokrvnih« Hrvatov

Zanimivo je kako se je na razsodbo arbitražnega sodišča odzval razvpiti hrvaški pravnik Davorin Rudolf, ki je dejal, da je odločitev sodišča popolnoma amaterska, in da je šlo le-to na roke Slovencem. Po njegovem prepričanju ta določba sicer ničesar ne spreminja, ker je na Hrvaškem niso priznali, s tem pa je neveljavna, še dodaja. Davorin Rudolf je sicer v javnosti znan kot vpliven akter na političnem parketu, predvsem pa se je proslavil s svojo nepopustljivostjo in bojevitostjo za ugodno hrvaško mejo na morju. Morda je njegov ognjeviti patriotizem tudi posledica dejstva, da je po očetu Slovenec in mora zato še toliko bolj zagrizeno dokazovati svojo hrvaškost. Gre morda celo za prikrito obračunavanje s svojim očetom, torej posledico nekakšnega notranjega psihološkega boja oziroma razdvojenosti lastne osebnosti?

Imajo Slovenci na Nebu svojega »zavetnika« in »priprošnjika« Edvarda Kardelja?  

Simptomatika hrvaškega travmatiziranja okoli arbitražnega sporazuma, še zlasti njegovega končnega izida, pa se kaže tudi kot odpiranje vprašanj povezanih z novejšo zgodovino razmejevanja ozemlja na območju Istre in Primorske. Tako je nek hrvaški medij kot delnega krivca za nastalo situacijo izpostavil kar Edvarda Kardelja. Govora je celo o njegovi zaroti proti Hrvaški. Ta naj bi namreč nekdanji jugoslovanski republiki Sloveniji šel na roke tako, da je preprečil gradnjo železniškega tunela skozi Učko in na takšen način onemogočil, da bi se Istra tesneje povezala s preostalim delom hrvaškega ozemlja. Obenem je medij izpostavil tudi podatek, da je bila železniška postaja v Pulju vse do leta 1992 del Slovenskih železnic, in da je bilo letališče v Pulju vse do istega leta zgolj podružnica letališča v Ljubljani. Vse to so menda dokazi, da je slovenska stran po 2. svetovni vojni želela vplivati na oblikovanje republiških in pozneje državnih meja med Slovenijo in Hrvaško, v današnjem času pa naj bi se ta podla zarota nadaljevala. Kot vzorčen primer se navaja dejstvo, da je Slovenija zahtevala arbitražo po načelu pravičnosti.

Ključna bo podpora EU

A resnici na ljubo, navkljub vsemu hrvaškemu naprezanju, pretežni del evropske politične javnosti podpira slovensko stran, saj pričakuje praktično implementacijo določil arbitražnega sodišča. Še zlasti Nemčija je s svojo diplomatsko noto dala Hrvaški jasno vedeti, da je razsodbo potrebno spoštovati.  Njena prizadevanja gre razumeti kot podporo vzorčnemu primeru reševanja za podobne mejne spore v regiji, predvsem tiste, ki jih ima prav naša južna soseda s preostalimi bivšimi jugoslovanskimi republikami, na katere meji. Na Hrvaškem kljub temu srčno upajo, da se jim bo uspelo izmuzniti iz neljube situacije, ob tem pa klečeplazijo za ZDA in še kakšno vplivno državo. A četudi jim to uspe, je pravno veljavo arbitražnega sporazuma dejansko nemogoče izničiti.