Po zadnjih podatkih je žled v letošnjem februarju poškodoval gozdove na površini okrog 400 tisoč hektarov, oziroma na okrog 40% celotne površine slovenskih gozdov. Poškodbe so različne, ponekod je gozd popolnoma uničen, ponekod so le polomljena, a še stoječa drevesa. Prvotna ocena o količini poškodovanega lesa – 4 milijone kubičnih metrov, se je pozneje povzpela na 7 milijonov in pravijo, da bo še večja, blizu 10 milijonov. To je več kot dvakrat toliko, kot je bil načrtovan redni posek (etat) za leto 2014. Okrog tri četrtine poškodovanega drevja so listavci, okrog ene tretjine so iglavci. Blizu 80% škode je v zasebnih gozdovih, okrog 20 % v državnih. Razlika med rednim, načrtovanim posekom in padlim drevjem zaradi žleda pa ni le v količini. Pri načrtovanem poseku je obvezna izbira drevja za posek, ki jo je treba izvajati s smernicami načrta za optimalen razvoj gozda. Žled se teh smernic seveda ni držal.
Odgovornost lastnikov in obiskovalcev gozdov
Sprejet je bil zakon o ukrepih za odpravo posledic žleda (Ur. list RS štev. 17/2014). Ta med drugim določa, da se redna sečnja, določena z gozdnogospodarskimi načrti, ne bo izvajala na območnih enotah Ljubljana, Kranj, Tolmin in Postojna, torej tam, kjer je žled gozdove najbolj prizadel. Redna sečnja bo v teh območjih možna šele po opravljenih ukrepih za odpravo posledic žleda.
Lastniki gozdov, ki jim je žled gozd tako uničil, da ga je treba obnoviti, bodo oproščeni davka na katastrski dohodek od gozdov, lastniki gozdnih parcel, ki jim je žled uničil več kot 50% možnega letnega poseka, bodo oproščeni davka na katastrski dohodek za delež uničenega poseka.
Zavod za gozdove Slovenije poziva lastnike gozdov, naj obveščajo revirne gozdarje o nastali škodi v svojih gozdovih, ravnajo po njihovih nasvetih in se takoj lotijo dela. Predvsem morajo čim prej očistiti gozdne prometnice, da bodo do poškodovanih gozdov lahko sploh prišli. Najbolj se mudi z obdelavo poškodovanih iglavcev na katerih se lahko razmnožijo podlubniki. Pri listavcih naj se lotijo najprej tistih padlih in polomljenih dreves, pri katerih je les najvrednejši. Pri delu v gozdu, poškodovanem od ujme, je seveda na prvem mestu varnost. Za varno delo v takih razmerah je potrebna posebna usposobljenost. Te pa prav gotovo nimajo vsi lastniki. Že v normalnih razmerah se je vsako leto smrtno ponesrečilo 10 do 15 ljudi pri delu v gozdu. Tudi pred kratkim smo že slišali za smrtno nesrečo na območju Železnikov. Da bi jih ne bilo več, naj vsi, ki se bodo lotili tega dela, iščejo nasvete pri Zavodu za gozdove Slovenije.
Obiskovalci gozdov ne bi smeli prezreti določbe zakona o dostopu v gozdove, da se do 31. decembra 2016 gibljejo po gozdovih povsem na lastno odgovornost. Kako to razumeti, ali nismo tudi prej hodili po gozdovih na lastno odgovornost?. Zamislimo si gozd s poudarjeno turistično ali rekreativno vlogo, na primer mestni gozd, določen z odlokom lokalne skupnosti. V takem gozdu je v normalnih razmerah tudi upravljavec odgovoren za varnost obiskovalcev, zdaj pa ne, skoraj dve leti bomo odgovorni popolnoma sami. Mnogo poti in stezic, ki smo jih ubirali skozi gozdove, je zatrpanih s padlim in visečim drevjem, ki je nevarno in razumljivo je, da lastniki in upravljavci ne morejo v takih razmerah poskrbeti še za varnost obiskovalcev gozdov.
Naravno in sonaravno
V slovenskem konceptu gospodarjenja z gozdovi je eno od temeljnih načel sonaravnost, eden od njenih glavnih ukrepov pa je naravna obnova. Ta bo prevladovala tudi pri sanaciji po žledu. Kot pravijo v Zavodu za gozdove Slovenije, bo v sanacijskem načrtu le okrog 10% obnove s saditvijo sadik gozdnega drevja, kar bo zahtevalo okrog 2 milijona sadik. S saditvijo sadik bodo obnovljene predvsem vrzeli, večje od povprečne višine dreves gozda (sestojna višina). Za vso ostalo površino v sanaciji je predvidena naravna obnova pri kateri se zanašamo na regeneracijsko moč slovenskega gozda.
Pri obnovi s saditvijo je pomembno, da sadike lahko zagotavljajo le drevesnice, ki so registrirane za vzgojo sadik po Zakonu o gozdnem reprodukcijskem materialu (Ur. list.RS štev. 85/2002) Le tako bo zagotovljena naravna provenienca (poreklo) semena iz katerega bodo vzgojene sadike za rastišču prilagojene drevesne vrste, kar je tudi princip sonaravnosti. Na to morajo biti pozorni lastniki, ko bodo obnavljali gozd in upoštevati nasvete revirnih gozdarjev. Ni ustrezen kar vsak ponudnik sadik na trgu. Važna je tudi izbira drevesnih vrst. Nekoč tako priljubljena smreka se bo morala umakniti listavcem. Sonaravnost pač ne dovoljuje veliko saditve smreke, sploh pa ne v nižinah, ki niso njena naravna rastišča.
Tudi pri naravni obnovi bo treba načrtno in strokovno ravnati, predvsem s pripravo tal za nasemenitev. Ta priprava se začne že pri ureditvi sečišč. Sečne ostanke je treba pravilno zlagati, da preveč ne zastrejo tal. Treba bo tudi ustrezno in v pravi meri odstirati tla od bujnega zeliščnega in grmovnega sloja, da bo prišlo do tal seme drevesnih vrst. Tu bo prišel v poštev še en princip sonaravnosti: potrpežljivost, torej čakanje opazovanje, spremljanje. Poseben problem pri obnovi gozda je rastlinojeda divjad – srnjad in jelenjad. Ta princip sonaravnosti v slovenskih gozdovih ni najboljši. Marsikje je bila že doslej naravna obnova ovirana zaradi preveč številne divjadi. Ta problem bo verjetno velik tudi pri sanaciji gozdov po žledu, še posebno na Notranjskem.
Opozorila naravovarstvenikov
Kmalu po žledni ujmi se je v javnosti oglasila Koalicija za gozd, ki jo sestavlja več naravovarstvenih nevladnih organizacij. V pismu, ki so ga objavili na spletni strani organizacije Umanotera, so med drugim opozorili tudi na varstvo gozdov pri sanaciji po žledu. Izrazili so skrb zaradi morebitne povečane gradnje gozdnih prometnic in uporabe težke mehanizacije ter morebitnega prevelikega očiščenja gozdov od mrtve lesne mase, ki spada v naravno razgradnjo v gozdnem ekosistemu. Menim, da je njihova skrb za naravo iskrena, vendar mislim, da je treba upoštevati več vidikov, tako naravnih kot tudi gospodarskih. Mehanizacija pri gozdnem delu je učinkovita, strojna sečnja je varnejša in bolj ekonomična, prinaša pa nevarnosti za poškodbe gozdnih tal. Zato mora biti njena uporaba načrtna, strokovna in mora upoštevati omejitve, na primer: strojne sečnje s težkimi kombiniranimi stroji ne smemo uporabljati na razmočenih tleh, tla pod stroji je treba zavarovati z vejevjem. Ekonomičnost strojne sečnje prinaša tudi skušnjavo po velikih koncentriranih sečnjah. Pri sečnji poškodovanih dreves pa je treba skrbno izbirati, mnoga si lahko še opomorejo in jih ni treba kar odstraniti, predvsem mladih. Usmeritve za strojno sečnjo daje Zavod za gozdove Slovenije z odločbami, ki so dokument upravnega postopka.
Glede mrtve gozdne mase za naravno razgradnjo pa mislim, da je ni bilo še nikoli toliko in je bo zagotovo tudi precej ostalo. V odročnih nedostopnih jarkih in strminah, predvsem v zasebnih gozdovih, bo mnogo podrtega drevja najbrž ostalo do naravnega razkroja, ker ga ne bo mogoče v celoti spraviti iz gozda. Ne predstavljam si, da bi bilo dovolj denarja za gradnjo gozdnih prometnic za vse te predele gozdov. Nikakor pa si v gospodarskem gozdu ne moremo privoščiti, da bi podrte iglavce naravno razkrojevali podlubniki. Ti bi se kaj hitro razširili daleč naokrog in lahko bi prišlo do nove ujme velikega obsega – napada podlubnikov.
Poudarki in vprašanja
Ukrepe za sanacijo gozdov po žledu lahko uvrstimo v dve glavni skupini: nujne (kratkoročne) in pomembne (dolgoročne). Nujne (na primer očiščenje gozdnih prometnic, obdelava in spravilo iglavcev) je treba opraviti takoj. Pomembni, na primer naravna obnova uničenih gozdov pa zahtevajo potrpežljivost in ne bodo mogli biti opravljeni čez noč.
Veliko je še vprašanj, ki zahtevajo odgovore, na primer: Kako bodo potrebna dela opravili lastniki, ki nimajo ne opreme za delo v gozdu, ne usposobljenosti, ne denarja, da bi najeli izvajalce? Ali bo država zagotovila denar iz proračuna za sanacijo gozdov (v zakonu o ukrepih za odpravo žleda se za to zavezala)? Ali bo država zagotovila denar za nego mladih gozdov, ki bodo nastali po sanaciji? V zadnjih letih je denar za gozdove v proračunu strmo padal. Kako bo tekla prodaja lesa?
Pokazalo se je še nekaj pomembnega: pomen in korist javne gozdarske službe, ki je kot ena izmed javnih služb že dolgo tarča finančne in kadrovske čistke. Za več kot polovico površine države, ki jo pokrivajo gozdovi in skoraj pol milijona lastnikov gozdov, bi vsaj ob ujmah, kakršna nas je prizadela v zadnjem času, lahko spoznali velik organizacijski in strokovni pomen javne gozdarske službe.
