Martina Krečič: Hinavščina in sprenevedanje

PILATI NAŠI VSAKDANJI

Pilat, zakaj – čemu me križaš ti?
Najprej prisluhneš, o resnici sprašuješ,
pred zavistnimi tožniki pa omahuješ,
vendar priznavaš: »Krivde tu ni.«

Nenaden obrat: »Križan naj bo!
Odstrànimo ga, da vznemirjal ne bo.«
Resnica je zate, kar ti godí,
pravico zamenjaš z argumentom moči.

Odločaš, kdo živi naj in kdo ne,
ubogaš lobije (nestrpne in glasne);
da ohraniš privilegije začasne,
za njimi povzameš: »Bolje, da eden umre.«

Eden danes, jutri dva … kmalu jih je brez števila,
ki jim človeška nespamet živeti ni dovolila,
jih kot nadležen odpadek v kanalizacijo spustila,
smrtno zanko nam vsem nataknila!

Četudi zlomil me boš ali utišal,
ne bo potrebno, da bi kamni vpili:
mikroskopi, ultrazvoki bodo govorili.
Nedvoumno. Ne boš se v nedogled pridušal!

Roke si umivaš, čeprav jih stiskaš v pest,
a voda ni tisto, kar umiri in utiša vest:
nekje v globini skeli, gloda in melje,
ne preglasi je zunanji hrup, ne utihne na povelje.

Gorje nam, ker svojih smo se branili,
med nami živeti jim nismo pustili.
Ker smo se odločili, da nočemo obstati,
tujci trumoma stojijo pred vrati.

Mar nismo sami svoji pilati???

HINAVŠČINA IN SPRENEVEDANJE

Objokujemo mrtve ptičke in zapuščene psičke,
ganejo nas povoženi ježki in potepuške mačke,
hranimo zlate ribice, ljubimo kanarčke,
a z nepojmljivo lahkoto iz gnezdec mečemo otročičke??!!

Prav je, da preprečimo mučenje in zanemarjanje živali,
prav je, da nam ni vseeno za njihovo nepotrebno trpljenje.
Ko pa branimo nebogljeno človeško življenje,
nas ustrahujejo in zahtevajo, naj bi molčali??!!

V ustavi je črno na belem in razumljivo:
»Človekovo življenje je nedotakljivo.«
Nato pa razlago tako prikrojijo,
da ni več zločin, če otročičke morijo.

Trda je ta beseda, težko jo je sprejeti,
saj ‘umor’ res nikoli ne more prijetno zveneti.
Ne pomaga, če si zatiskam oči ali pomen besede spremenim:
z izrazom ‘prekinitev nosečnosti’ ali ‘splav’ dejanja ne ublažim.

Kot ne moremo ga sami dati,
nihče nima pravice življenja drugega končati.
To prepričanje lahko delim z vami brez bojazni,
ustava mi dovoljuje svobodo izražanja misli – brez kazni.

A ko razglašamo nekomu neljube resnice,
se očitno končajo ustavno zagotovljene pravice??
Tukaj nekaj ne štima, dragi moji pr’jatli,
če za različne ljudi veljajo različni vatli!

Martina Krečič, Vipava