Deset let je odkar je bilo odkrito množično grobišče, oz. bolj točno morišče v Hudi jami. Takrat je tedanji predsednik dr. Danilo Turk to strašno odkritev ocenil za drugorazredno temo, kar je simptomatično za obnašanje odgovornih do žrtev komunističnega nasilja na slovenskih tleh. Še vedno je od okoli 620 morišč dokumentiranih samo 233 in 36 procentov žrtev še nima svojega groba.
Te številke so alarmantne in pritrditi moramo podpredsedniku vladne komisije prof. dr. Mitji Ferencu, ki je v izjavi za Reporter dejal, »da se Slovenci vedemo mačehovsko« do grobišč. Mesto Ljubljana s svojim županom Zoranom Jankovićem na čelu, pa tudi javno podjetje Žale, je že štirikrat zavrnilo pokop posmrtnih ostankov Romov iz Iške vasi, Mačkovca in Sodražice na Žalah.
Zanimivo je, da slednje niti ne povzroča večje polemike v »main stream« medijih, sicer bi se morda v tem primeru kaj premaknilo. Niti v tujini se o tem ne poroča, ker je Slovenija zaradi svoje večkrat pokazane nelojalne drže odgovornih (pranje iranskega denarja, tesne stike z Rusijo in njenim predsednikom Putinom v času evropskih sankcij) zapravila svoj prej kar precejšen prestiž.
Hkrati pa je trn v peti mnogim zagovornikom prejšnjega režima tudi oddaja pri RTV »Pričevalci«, v kateri je, kot je to izrazil predsednik vladne komisije Jože Dežman, žrtvam dan »odrešilen pristop, ko je človeku z njegovim bremenom, z njegovo usodo, s tem, kako je režim izoliral žrtve, dana možnost, da spregovori« (nova24).
Upam, da je pred nekaj dnevi res šlo samo za tehnično napako, vsaj taka je bila razlaga odgovornih po intervenciji, ko naenkrat dostop do oddaje z Lidijo Drobnič iz tujine ni bil mogoč. Mnogi potomci žrtev evidentiranih med- in povojnih morišč, pa tudi drugih kršitev človekovih pravic in državljanskih svoboščin, živijo stalno v tujini in budno spremljajo oddaje kot so »Pričevalci« in »intervju-ji«, ki jih vodi dr. Jože Možina.
Pričevalcev je vedno manj, ker umirajo. Pravkar smo se poslovili od dolgoletnega odgovornega urednika Zaveze Justina Stanovnika, enega najbolj prodornih analitikov komunističnega režima v Sloveniji, ki je bil kot domobranec vrnjen iz Vetrinja in je mladoleten preživel koncentracijsko taborišče Teharje. Leta 1949 pa se je znašel v drugem koncentracijskem taborišču, namreč v Strnišču.
Temna stran meseca II
Že ko je pisatelj Drago Jančar s sodelavci pripravljal razstavo in istoimenski zbornik »Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990« pred dvajsetimi leti, je izjavil, da se ni mogel opreti na nobeno ustanovo v Sloveniji, ki bi raziskovala komunistično obdobje. V drugih postkomunističnih državah (v Nemčiji, na Poljskem, na Češkem itn.), ki so šle po demokratični poti, pa so take inštitucije že takrat obstajale. Šele leta 2008 je bil pri v Sloveniji ustanovljen Študijski center za narodno spravo (SCNR), ki raziskuje vse tri totalitarne sisteme na slovenskih tleh. Seveda pa ta ne dela pod tako dobrimi pogoji kot podobne inštitucije v drugih prej komunističnih državah, npr. v Nemčiji, na Poljskem, na Madžarskem, v baltskih državah. Vedno znova pozivajo zagovorniki prejšnjega režima, da se naj center zapre.
Zanimivo je, da novembra lani, ko je SCNR praznoval svojo desetletnico z internacionalnim posvetom v Državnem svetu »Temna stran meseca II: soočenje in refleksija 20 let pozneje«, to ni bila dovolj zanimiva tema, da bi jo zgoraj omenjeni mediji ali RTV spremljali – in to ne glede na to, da je RTV javna inštitucija, ki je zavezana neodvisnosti in nepristranskosti, kar pomeni, da mora hkrati nuditi raznolikost mnenj in sicer tako, »da noben pomemben sklop misli ne bo zaveden ali premalo zastopan« (kodeks BBC).
Patarei v Talinu – Muzej za žrtve komunizma
Na posvetu, ki ga je organizirala Slovenija aprila 2008, je Marianne Birthler, takratna zvezna pooblaščenka za dokumentacijo vzhodnonemške službe Stasi, predlagala, da se kot prvi korak k neki evropski fundaciji, ki bi preučevala totalitarizme v Evropi, ustanovi pisarna na evropski ravni, ki bi pripravila tipične primere [case-studies] in poskrbela, da so v prevodih mednarodno dostopni.[1] Že iz tega razloga, predvsem pa tudi zato, ker narod, ki ne pozna svojih korenin nima prihodnosti, je neobhodno, da opravimo temeljito debato o totalitarizmih in totalitarnih pojavih, te sisteme in pojave definiramo, opredelimo in jih primerjamo s podobnimi izkušnjami drugod. Pritrdimo lahko prejšnjemu ustavnemu sodniku in ministru za pravosodje Lovru Šturmu:
„Odkrivanje resnice o totalitarnem sistemu je potrebno tudi zato, da se po njegovem zlomu ne znajdemo v svetu brez smisla. Do smisla v posttotalitarnem družbenem redu ni mogoče priti brez samorefleksije, brez kritičnega retrospektivnega pogleda in analize preteklega obdobja. Šele tak pristop omogoča uresničitev svobodne demokratične družbe. Deklarativno ustoličenje ustavne demokracije samo po sebi še ne pomeni njenega uresničenja. Zato morajo biti podane dodatne sociokulturne, strukturnopolitične in etične predpostavke.”[2]
Prav v tem smislu se pripravlja v Estoniji mednarodni muzej z delovnim naslovom »Muzej za žrtve komunizma« [Museum for the Victims of Communism].[3] V njem bo mednarodni inštitut za raziskavo komunističnih zločinov in muzej. Poudarek bo predvsem na Paktu Hitler-Stalin pakt (oz. Molotov-Ribbetrop pakt po zunanjih ministrih, ki sta ga podpisali) in na posledicah tega pakta, ki je v svojem tajnem protokolu določal interesna območja obeh držav podpisnic. Praktično je predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji sosednih ozemelj. Stalinu naj bi pripadal vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San.
Inštitucija v Estoniji bo nastala v pomorski utrdbi Patarei v Talinu, ki jo je začel graditi Nikolaj I. leta 1828. Je spomenik posvečen žrtvam komunizma in nacizma. V tej utrdbi je bila v ruskem času vojašnica, razmere so bile že takrat zelo težke, in potem v letih 1918-1920 prvič zapor. Nacistični Nemčiji je Patarai služil od 1941 naprej štiri leta kot delovno in koncentracijsko taborišče. Okoli 4500 zapornikov so nacisti tam držali. Leta 1943 so nacisti na dvorišču zapora ustrelili 200 estonski Judov.
Leta 1945 je utrdba Patarei postala sovjetski vojaški zapor za nasprotnike komunističnega režima. Veljal je za enega najstrašnejših zaporov na celem svetu. V času sovjetskega režima je bilo tam okoli 5000 zapornikov, držali so jih kot živino. V celicah, ki so bile namenjene 16. zapornikom, jih je bilo pogosto do 40. Tam so bile tudi do konca usmrtitve, zadnja je bila leta 1991. Na tisoče zapornikov so iz te »Hiše terorja« deportirali v gulage, tako npr. tudi enega najbolj znanih estonskih pisateljev Jaana Krossa, ki je v Sibiriji čudežno preživel. Po previdni presoji, je vsak četrti, ki je bil deportiran v Sibirijo, tam izgubil življenje.
V času olimpijskih iger v Moskvi leta 1980 je bila v Talinu jadralna regata. Da bi preprečili vsak kontakt z zunanjim svetom, da ne bi nekdo z znaki dal svetu vedeti kaj se tam dogaja, so okna na morje zaprli z jeklenimi ploščami. Po koncu iger teh plošč niso odstranili, zato je bila v zaporu Patarei 22 let tema. Patarai je tudi po osamosvojitvi Estonije do leta 2002 služil kot zapor, šele takrat je bil končno opuščen. Potem je služil kot neke vrste muzej groze, organizirali so namreč oglede.
[1] Marianne Birthler, Reconciliation and Totalitarian Crimes: Which lesson can be drawn from a successful experience?, v: Crimes Committed by Totalitarian Regimes, ur. Peter Jambrek, Slovenian Presidency of the Council of European Union, Ljubljana 2008, str. 286.
[2] Lovro Šturm, Kršitev človekovih pravic v novejši slovenski zgodovini, www.mp.gov.si/nc/si/splosno/novice/arhiv_novic/period/…/49/
[3] https://news.err.ee/916070/agreement-signed-on-construction-of-planned-red-terror-museum
