Gregor in Ivan plavata proti toku kapitalizma

Ponižni minister Gregor Golobič, ki se venomer skromno skriva v ozadju velikih zgodb, je poskrbel še za eno revolucijo. Slovenke in Slovenci smo na smetišče zgodovine za vekomaj odvrgli sobne (improvizirane) antene, nadvse intelektualno zanimivi oddaji Big Brother in Kmetijo slavnih odslej lahko spremljamo le še digitalno. S tem dosežkom se Ministrstvo za visoko šolstvo znanost in tehnologijo (MVZT) pohvali tudi na svoji spletni strani.

A Gregor bi moral skrbeti tudi za področja znanosti in visokega šolstva. Drugo je v popolnem kaotičnem stanju. Zasebnih visokošolskih zavodov, potuhe lenim študentom je vse več, tudi študentov je vsako leto več, bolonjska reforma se je “sfižila” in število let študija, ki jih sistem od mladih zahteva za določeno stopnjo izobrazbe je višje kot nekoč. Posledice nepremišljenih potez in kaotično neenotnega uvajanja tako imenovane reforme bomo čutili še več desetletij. S pripravljenim Nacionalnim programom visokega šolstva 2011 – 2020 bo vsaj ta anomalija do neke mere odpravljena, a nepopravljiva škoda je generacijam že zadana. MVZT je poleg nacionalnega programa pripravilo zakonske podlage za ustanovitev Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu. Ob uvajanju bolonjske strategije v naš visokošolski prostor smo nekaj podobnega že formirali, a kakšnega vidnega izkupička organa pač ni bilo videti. Zakaj bi bilo tokrat drugače?

Drugi del socialne enačbe še bolj socialne Pahorjeve vlade pa je minister za delo, družino in socialne zadeve. Ivan Svetlik, trmoglavi akademik, je za pričetek šolskega leta 2011/12 za tako imenovane republiške štipendiste pripravil nova pravila igre. Socialno ogroženih, ki jim bo na pomoč priskočila država, bo več, štipendije bodo višje, cenzus, ki določa upravičence do prejemanja denarne pomoči bo tudi krepko višji.

Mesec dni tega so sprejeli zakon o malem delu. Ker študentje ob preobilici zaslužkarskega dela ne morejo intenzivno študirati, je dejal na razpravi v Državnem zboru poslanec SD, Dejan Levanič. Brihta. »Ne delaj, le študiraj, država bo poskrbela zate« sporoča vlada. Pa je res študentsko delo krivo, da so diplomantke in diplomanti v povprečju stari 25 let in je bilo lansko leto skoraj 14 odstotkov vseh diplomantov starejših od 40 let?

Trg deluje v nasprotju s politikami vlade. Zasebni visokošolski zavodi oziroma fakultete rastejo kot gobe po dežju, število programov se drastično veča. Slovenski mladeži ne ponujajo pretresljivo novih ali inovativnih programov, temveč lažjo študijsko pot do tako želene diplome, ki jim obljublja med in mleko. V zameno za primerno plačilo, seveda.

Končni rezultat te enačbe bo, da bodo na eni strani študirali le bogati, ki si bodo lahko privoščili privatizirane in didaktično manj zahtevne študijske programe po ceni več tisoč evrov na letnik in tisti, ki jim v resnici ne bo prav pretirano mar za študij a jim bo država mesečno primaknila znaten znesek štipendije. Slovenija bo v nekaj desetletjih visoko a slabo izobražena družba s peščico takih, ki si ne bi lastili vsaj naziva diplomanta, s statističnimi podatki pa se bomo lahko postavljali pred celotno svetovno elito. Gregorju, Ivanu in podjetnikom je namreč v interesu, da v proces visokošolskega sistema vključijo čim več Slovenk in Slovencev , ne glede na kakovost prejetega znanja.

Foto: Sxc