Gregorja Čušina dobro poznamo kot avtorja rednih rubrik v Ognjišču in prilogi Družine. Posebne pozornosti je bil deležen pred leti njegov ciklus igranih video svetopisemskih odlomkov. V Mavrici najmlajše navdušuje tudi strip Mulc.
Nedavno pa je Gregor Čušin prinesel novo svežino oznanjevanja – koprski škof Jurij ga imenuje za “preroka v vlogi zakonskega moža in družinskega očeta” (moral bi bil dodati tudi še igralca) – z dvema novima knjigama, ki pravzaprav nadaljujeta izvirno interpretacijo Svetega pisma, začetega z omenjenimi video odlomki. Govorim o drobni knjižici “Vita dolorosa” (Zavod Iskreni) in knjigi “Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala” (Ognjišče).
Najprej nekaj o prvi, ki jo vidim kot nekakšen alternativni križev pot. V petnajstih poglavjih je namreč opisana zgodba oseb, ki nastopajo ob Jezusu na tej poti. Naj jih naštejem! Prvi je Pilat, ki je duhovito in pomenljivo poimenovan kot “upravitelj najlepšega mesta na svetu, župan”. Sledi Adam, “mož, ki je posekal drevo” – ta alegorija s sekanjem drevesa spoznanja dobrega in hudega je, zanimivo, prisotna tudi v drugi Čušinovi knjigi. Baraba je revolucionar, ki podvomi v smisel nasilne revolucije. Seveda je tu Marija. Nato Simon, ki je izredno izvirno prikazan kot “pridnejši” brat iz prilike o izgubljenem sinu. Podobno Veroniko poistoveti z ženo zasačeno pri prešuštvovanju. Kajfa je človek Božjih in cerkvenih zapovedi, ki pa se niso vtisnile v srce, Jezus pa bo zapovedi “pribil na križ… da bodo umrle na križu”.
Med množico, ki sledi Jezusu na križevem potu sta tudi mladenič iz Naina in Samarijanka iz zgodbe pri vodnjaku. Apostol Peter o Jezusu pove, da stalno pada, odkar je z njim – od začudenja, od svetega strahu ali zaradi izdaje. Apostola Janeza Čušin postavi tudi kot opazovalca pri Jezusovem krstu pri Janezu Krstniku. Rimski stotnik, vojak vajen smrti, je za Čušina filozof, ki se ne more načuditi posebnosti Jezusove smrti. Nikodem podobno spozna, da je ta smrt tista, iz katere se je potrebno in mogoče na novo roditi. Magdalena joka od sreče ob srečanju z vstalim Jezusom, ki ga imenuje “moj ljubi”.
Čušin si je dovolil mojstrsko literarno interpretacijo ključnih evangeljskih odlomkov, z velikimi pisateljskimi zamahi, morda nekoliko podobnimi Rebulovim, le nekoliko pogumnejšimi. In ta pristop v drugem delu, v “Zgodbah iz velike knjige in iz malega predala” razširi tudi na Staro zavezo.
Ta je poimenovana z “Zgodbami, ki jih je pripovedoval tesar Jožef svojemu sinu”, Nova zaveza pa z “Zgodbami, ki jih je zapisal neznani evangelist”. Jezus je v knjigi dosledno “tesarjev sin” – z izjemo zadnje zgodbe, kjer pisec pomenljivo prvič spregovori v prvi osebi, pravzaprav se – spet zelo čušinovsko izvirno in ponižno – predstavi kot starejši brat iz zgodbe o izgubljenem sinu…
A vrnimo se k uvodu knjige! Stvarjenje je ponazorjeno s stvarjenjem dreves, in ta zgodba o drevesih in drvarjih se nato kot rdeča nit vleče vse do sklepnih poglavij, ko tesar (Jožef) po Božjem navdihu poseka neko drugo drevo, iz katere nastane novo drevo življenja, Jezusov križ.
A na začetku je “prvi drvar” Adam. Njega in njegovo “človekico” Bog karseda neposredno nagovarja, vključno s šaljivimi praktičnimi nasveti, kateri les iz rajskega vrta je dober za parket ali za zibelko. (K omembi slednje Bog hudomušno doda: “Če me razumeta…”) V Božja usta avtor položi tudi stavka “Les je lep. Skrbita, da tak tudi ostane”, ki se ga bodo starši spomnili iz znane televizijske reklame. To pa seveda ne pomeni, da je knjiga le za otroke. Prav nasprotno: Čušinov pripovedni talent je velik prav v tem, da lahko knjigo neovirano bere otrok in jo razume, in odrasel, ki jo bo razumel na neki drugi ravni. K temu seveda pripomore tudi omenjeni Čušinov specifični humor.
Čušin zelo posrečeno pojasni, zakaj se človek ne sme dotikati drevesa življenja: ne zato, ker bi Bog hotel človeku nekaj odrekati, temveč, ker – v besedah položenih v Božja usta – človeku razlike med dobrim in hudim ni potrebno poznati, “saj živita v raju, kjer je vse dobro in ni hudega.” Namesto starozaveznega sadu drevesa življenja literat Čušin v roke drvarju Adamu potisne le vejico, sadiko tega drevesa. Dejstvo, da je s tem ranil drevo življenja je razlog, da je moral Čušinov prvi človek zapustiti raj.
In tako dalje. Od Abrahama, nad katerim je Bog iskreno presenečen, da mu končno nek človek prisluhne. Prek Mojzesa, ki je prisluhnil šele, ko je Bog zažgal grm. O Janezu Krstniku, ki mu Čušin pripiše poklic cestarja (ker je pripravljal pot Gospodu). O apostolu Petru, ki se je bal vode. O tem, da je v Galilejski Kani “tesarjev sin skočil za točilni pult in začel polniti flaškonov kar z vodo iz pipe”.
Potrebno se bi bilo na široko razpisati tudi o izredno kakovostnih ter enako kot besedilo izvirnih in povednih ilustracij br. Luka Modica, s katerimi je prav tako kot Čušin pokazal velik smisel za humor in obenem globoko duhovnost.
Naj sklenem: Čušinov predal ni prav nič mali. S knjigo smo dobili Slovenci zavidanja vredno literarno interpretacijo nekaterih najpomembnejših svetopisemskih odlomkov, ki s prešerno širino, ki se bo morda komu zdela preveč svobodna, prav nasprotno izkazuje globino avtorjevega umevanja Velike zgodbe. Široke pozornosti vredno delo, ki ga najbrž ne premore marsikateri drugi velik narod! Čestitke Ognjišču, ki je delo kot takšno prepoznalo!
