Niso minila niti tri desetletja, preminil ni niti en rod, pa številni v Republiki Sloveniji več ne vedo, zakaj smo se Slovenci osamosvojili in tako dosegli svoj največji uspeh v zgodovini.
Poleg načrtnega popravljanja zgodovine s strani nekaterih politikantov, ki jo razumejo kot politiko za nazaj, in nima z resnično preteklostjo nobene zveze, je poglavitni vzrok zgoraj omenjenega neznanja zelo verjetno v enkratnosti tega zgodovinskega dogodka. Z ničemer ga ni mogoče primerjati! Njegov svetovni oziroma evropski politično-duhovni okvir je dokončna zmaga demokracije nad tremi totalitarizmi, pri čemer je zadnji komunizem, kot oče fašizma in nacizma pokazal največjo trdovratnost. Ne zaradi svoje notranje duhovne ali socialne moči, ampak velesile, ki je za njim stala, ga zlorabljala v imenu svetovne revolucije in ustvarjanja sovjetskega imperija. Če se ta in ideologija, na kateri je slonel, ne bi zlomila, ne bi tedaj prišli do svoje samostojnosti.
Slovenska država ni plod lokalnih podalpskih razmer, ampak svetovnega razcveta in zmage demokracije.
Slovenska osamosvojitev je bila izvojevana v vojni, ki pa ni bila usmerjena proti nobenemu narodu, še zlasti ne nekdanjim sodržavljanom Srbom, Hrvatom, Makedoncem, Albancem …, ampak armadi branilcev totalitarizma, ki so tega postavljali nad vse. Vojna za slovensko osamosvojitev ni bila vojna s sovražnim narodom, kot os običajno v zgodovini, ampak je potekal boj med dobrim in zlom. Pravzaprav so nas napadli z živim duhovnim mrličem in njihov konec ni mogel biti drugačen, kot je bil. Fizična sila brez duha je sicer kratkoročno nevarna, zločinska, ker se zaveda, da bo slej ali prej podlegla kali smrti, ki jo nosi v sebi.
Neodvisna in mednarodno priznana slovenska država je konec zgodovinskega procesa, ki ga je začela pomlad evropskih narodov 1848. leta. Slovenski narod je takrat svetu in sebi razglasil, da hoče postati del družine svobodnih in srečnih narodov, da zahteva Slovenijo v kateri bodo živeli po slovensko, kot Nemci v Nemčiji po nemško, Francozi v Franciji po francosko … Ker se niso izpolnili nekateri temeljni predpogoji v takratnem Avstrijskem cesarstvu, niso uspeli. Tako kot Nemci, Italijani, Madžari … Svoj nacionalni načrt smo nato v zgodovini stalno ponavljali, zašli tudi na jugoslovanska stranpota in končno našli svojo edin o in pravo pot. Nekaterim narodom so se sanje uresničile čez nekaj desetletij, nam čez poldrugo stoletje. Morali smo narodno dozoreti in si ustvariti temeljne predpogoje za samostojnost.
Slovenci za svojo samouresničitev nismo nikomur nič dolžni, nobenemu narodu, ne ideologiji, zgolj in samo slovenstvu. Predvsem takim, kot so bili številni v prekmurski zgodovini, ki se niso nikoli pozabili imenovati Slovence. Lahko smo srečni, ker nimamo zunanjih sovražnikov, nihče nam kot narodu ne streže po življenju. Sedaj smo največja nevarnost sami sebi.
Tako kot življenje vsakega posameznika, zahteva tudi uspešno življenje države skrb in odgovornost za njo. Tega nismo vajeni in prihaja do pogostih zlorab. Demokracija nam v okvirih pravne države daje potrebne predpogoje, da zlorabe uničimo. Pri nas pa je prav načrtno pravna država šibka, zaradi slabe izobraženosti nasedamo zlorabam nacionalnega interesa, zaradi naivnosti nasedamo novim obrazom. Zato smo še daleč od pričakovanega cilja. Potrebno je več samozaupanja, ki pa lahko zraste zgolj in samo iz samoizobraževanja. Znanje je moč, njegova zloraba zločin!
Če so uspešni naši športniki, znanstveniki, kulturniki … bodimo še mi kot državljani. Naučimo se živeti v različnosti in jo spoštovati. Važno je, da smo pošteni in Slovenci, da nikomur ne storimo tistega, kar ne želimo, da bi drugi storil nam. Nenazadnje smo to dolžni do svojih prednikov, ki so zaradi slovenstva trpeli ali žrtvovali svoja življenja. Tudi v vojni za demokratično, neodvisno in mednarodno priznano Republiko Slovenijo.